Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja

A razumete?

Na Zboru za publiko je bilo rečeno, da Große Erwartungen|Velika pričakovanja izhajajo iz kritike prejšnje Betonove predstave. Kritiko je naročil in plačal producent sam. Predstava je torej nastala tako rekoč in vitro, z umetno oploditvijo pod lastnimi pogoji. In tudi začne se na koncu, z aplavzom. In konča z začetkom.

»Javljam se z delavnice. Vse poteka po principu hiperinfantilizacijskih iger (plosk plosk, skoči, reci 1 2 3, plosk),« mi je pred dnevi pisala sodelavka. Po sili razmer se je udeležila dogodka, na katerem so organizatorji z motivacijskimi prijemi udeležence skušali prepričati, da počnejo nekaj smiselnega. In iz arzenala manipulativnih tehnik ne črpajo le motivatorji, influenserji, tržniki in drugi dušebrižniki, dobro jih obvladajo tudi umetniki, recimo Beton Ltd. Krotkega, kritičnega teatra vajenega gledalca, ekipa mimogrede in brez ogrevanja pripravi do aplavza, čeprav ta nima čemu ploskati. Razen morda lastni vnemi, zdresirani v vsakodnevnih pootročitvenih družbenih ritualih. Velika pričakovanja so predstava o pastoralni oblasti, ki se nam je zalezla v pore in nas prijazno sili v skrb zase in za bližnjega Drugega. Ker uprizarjanje skrbi za Drugega je skrb za nas. In je danes zapovedana. In je posel. Vsak zase smo pastir in ovca hkrati. In prav ovca nam v predstavi odstira in zastira pogled na oder, po potrebi pa jo lahko nadomesti tudi gledališka kritičarka.

Gledalci – ovce smo za vstop v domačo nam dvorano čakali pri napačnih vratih. Slab znak. Prizorišče je za Velika pričakovanja naplasteno takole: tesna tribuna za gledalce na skrajnem robu odra, zavesa, oder, predeljen s praktikablom, za vsem tem pa se pne pravi, a prazni avditorij. In na poslednjem horizontu še pozdrav Dobrodošli, zakričan s tremi klicaji in izpisan z nepogrešljivim odrskim lepilnim trakom. Ekonomičnost reorganizacije prostora je razorožujoča: celotna dvorana Stare elektrarne je preobražena v varljivo nespektakularen stroj. Osrednje mesto zavzema praktikabel, primitiven letveni okvir s prekati, skozi katere se protagonisti pretikajo v različne spektakelske načine, vzpostavljene ali pa diskretno podprte z natančno odmerjeno glasbeno spremljavo v živo: od frontalnega poigravanja s publiko do odigranega izstopa iz lika v »zaodrju«, od metafizične košnje nevidnega gledalstva (kosec je naš novi sejalec) do vznika homunkulusov, od katerih nam eden nato prebira iz dnevnika neke pridne punčke. Prisotnim gledalcem pa se po papeško umije nogo, grozi s sekiro, deli rože, meče karamele, in če jim vnema opeša, se jim jasno in glasno pove, kaj jim je storiti. Potujitev je itak stvar kanona in redke so predstave brez nje.

Marsikomu se lahko zazdi, da je predstava fragmentirana, sestavljena iz nepovezanih točk, v resnici pa je pravi mali gesamtkunstwerk stalne ekipe enakovrednih soustvarjalcev, monolitna v nasilju, s katerim umetniki, tokrat skopi z besedami, gledalca v tankih plasteh, prizor za prizorom, namažejo na kruh. Ne po frljićevsko (tako delajo v službenem času), ampak prav po cankarjansko, v groteskni skrbi »za narodov blagor«.