Beton Ltd.: Ich kann nicht anders

ODLIČEN DOKUMENT GROZE. TODA.

Veliko dobre kritike, veliko dobre kritične umetnosti, veliko dobre kritične teorije, veliko dobre kritične prakse, veliko vsega, kar resnično natančno dokumentira grozo, kar opozarja na katastrofalno stanje stvari, kar ugovarja katastrofalnemu stanju stvari, kar ponuja možnosti izhodov, drugačnega sveta.

Toda uničevalska kabala gre dalje. Morda, sem pomislila, se ta kabala – kot pisatelj, dramatik in aids aktivist Larry Kramer v eseju »Tragedija današnjih gejev« označuje ne le smrtonosni, temveč nekrofilski, protirazsvetljenski spoj kapitala, konservativnosti in politične moči – v tem prostoru tako izživlja nad umetniki in umetnicami, nad intelektualci in intelektualkami, nad kulturo in umetnostjo ter znanostjo zato, ker predpostavlja, da bodo ti najbolje, najlepše, najbolj artikulirano povzdigovali kritični glas. Ne zato, ker naj bi bila kultura večna dekla, ne zato, ker naj bi bili kulturniki in kulturnice najbolj pohlevni, ne zato, ker naj bi jih bilo najlažje zjebat. Ne zato, ker so šibki, temveč zato, ker so močni in vešči javnega: lepo znajo povedati, kako jih uničujemo, kajti uničenje je naš namen in cilj, si misli kabala.

Zdi se, kot bi tukajšnja kompradorska oblast prav prek glasne in vztrajne kulturniške kritike dokazovala svojim gospodarjem, svoji kabali predanost kapitalistični, morilski, roparski, pohlepni, sadistični mašineriji, kot bi prek kritike in ugovorov kulturnikov in kulturnic dokazovala, kako dobro ji uspeva uničevati ne le kulturo ali umetnost ali znanost, temveč civilizacijo v najširšem smislu, torej življenje samo, interakcijo, komunikacijo, bivanje, prebivanje. Brez javnega sektorja ne morejo, javni sektor jih hrani. Toda kultura, kultura mora ne le pasti, temveč mora pred tem izraziti svojo nemoč, svoje ponižanje.

In tako sem torej – spet – gledala odlično gledališko predstavo, tokrat »Ich kann nicht anders« gledališkega kolektiva Beton Ltd., ki ga sestavljajo Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar in ki deluje pod okriljem Bunkerja, večstranskega kulturnega, umetniškega središča.

Podoba je jasna: ljudje tičijo v nekakšni metarealnosti, v nekakšni paraboli realnosti, v nekem slepem kotu realnosti, torej, v »talkshowu«, v »teatru«. Dokumentirajo, kaj se je zgodilo, dokumentirajo »svoja življenja«. So brez stika z zunanjim, a zunanje je implicitno nakazovano v nenadnih napadih terorja, smrtne groze. Njihove »besede, besede, besede« presekava teror, ki mu, gledalstvo, ne vidimo izvora, ampak vemo, da je zunanji svet teror, da je zunanji svet vojna, da je poln krvi in smrti. Vemo, da so sledi krvi na trojici simptom. Živi so, a razumemo, od kod kri, zakaj so v eksilnem ambientu začasnosti, improviziranosti, nujnosti, golega življenja, vemo, da je družba vse nas oropala elementarnega dostojanstva, tale njihova, naša intima ni vredna človeka, njihova, naša svoboda je posuta s terorjem. Razumemo, ko pravijo, da »govorijo o objektivni, ne subjektivni realnosti«.

Pa vendar – kot da se ne dogaja nič posebnega. Trojica postopno subjektivizira teror, iz njegovih tarč postanejo njegovi nosilci. Če jih je v uvodnem delu še groza, če še vedno čutijo teror, če še vedno ohranjajo tisti imanentni impulz živega bitja, da občuti in izraža bolečino, strah, da se odmakne od vira terorja, se pred njim skrije ali pač z njim frontalno spopade, pa ta reakcija živega pred nevarnostjo postopno izgine, stanje terorja se normalizira, socializira, preide v ontološki diskurz neke generacije, ki je v predstavi geopolitično, razredno, idejno, rasno, poklicno, družbeno, seksualno, spolno natančno opredeljena: gre za levoliberalne štiridesetletnike in štiridesetletnice, točneje 37+, izobražene, profilirane, urbane, kozmopolitske, belske, heteroseksualne Evropejce ter Evropejke in – nekje na začetku sem, če se ne motim, ujela – Slovence. Oni sami so ta groza, ta teror, ki jih presekava v prvem delu. Normalizacija terorja in socializacija groze sta izvršeni, oni samo še govorijo, nezmožni dejanja, kjer niti samomor, ta ultimativna poteza, ni več dokončni akt, polni besednih figur, o ljubezni, o seksu, o tem in onem, tračarijo o kolegih, vse brez kakršnekoli teže, venomer nekam odhajajo, pa pravzaprav nikamor ne odidejo, kot bi bili ujeti v Buñuelov film »Angel uničenja«, govorijo o Paolu Sorrentinu, o njegovem filmu »Youth«, ki ga eden od njih izgovarja kot Jud, kot večni simptom evropskih masakrov, skratka, znamenja brizgajo od vsepovsod, a nič za to.

V tem smislu je naslov predstave »Ich kann nicht anders«, »Ne morem drugače«, jasen – saj niti ne gre drugače. Ujeti so v svoj razred. Nekdanji zagovor heretične, uporne, odporne drže se spremeni v zagovor anemičnosti, v anemičnost generacije, ki jo Bezjak, Jordan in Stegnarjeva odlično, kompleksno, mojstrsko upodobijo. To je izjemni kritični element predstave.

In umetnost ne more storiti nič več: civilizacija ima v boju proti barbarstvu omejena sredstva. Neka kritična akcija je dosegla zgornjo mejo, do koder lahko seže: umetnost se ne more več izteči v spremembo stanja. V dandanašnjem stanju popolnega uničevanja civilizacijskih sledi in hkratni neodzivnosti barbarske oblasti so beseda, podoba, gesta, zvok, umetniški izrazi, kritični izrazi edina možna sredstva. Umetnost ne more storiti nič drugega. Ta predstava je odličen dokument groze. In nekega dne bo te groze konec. In tedaj bodo ti dokumenti tu. Zato čestitke ustvarjalcem in ustvarjalkam predstave. Niso sedeli križem rok, niso božali oblasti, niso se sprenevedali, kot to počnejo premnogi. Kot umetniki in umetnice so oblikovali kritično, humanistično stališče.

Toda.

V ozračju neokrnjenega spoštovanja bi želela opomniti na niti ne tako droben dejavnik, ki ga na tukajšnjih kulturnih dogodkih prav vselej opazim. V tem pisanju bom, v upanju, da se pogovarjam z najboljšimi, opozorila nanj. Gre za govorne položaje. Kdo govori? S katere pozicije se govori? Gre za evropsko, belsko, mlado, heteroseksualno, urbano, kozmopolitsko generacijo. Na tej točki je povsem vseeno, ali je njihov diskurz ciničen, avtoironičen, ali je angažiran in kritičen, ali je zgolj realistični posnetek stvarnosti, ali gre pač za njeno refleksijo – dejstvo je, da je skupina, ki govori tudi v tej predstavi, v sodobni umetnosti nadreprezentirana. Del družbe, ki ga upodabljajo, je razredno – na tem mestu z razredom označujem kombinacijo mnogih družbenih položajev – v manjšini, toda reprezentacijsko dominanten. Zavest, da gre vendarle za dominantno družbeno pozicijo in dominantno družbeno skupino, je nujna. Ne glede na plemenitost in nujnost kritike sodelujejo v reprezentacijski hegemoniji neke pravzaprav dominantne družbene skupine.

Toda tam zunaj je še toliko drugega. Čisto zraven tega sloja obstajajo tisti drugi, ki so v umetnosti manj upodobljeni. Kako je s temi drugimi, z vsemi, ki nimajo dostopa do javnega izraza? Resnično razumem nemoč in obsojenost na »besede, besede, besede«. Toda dobro bi bilo slišati tudi besede, besede, besede koga drugega. Prosim, sprašujte tudi zunaj vašega razreda. Razumem željo po avtorskih predstavah, po avtorskem izrazu. Da, »svet je zaprt okrog samega sebe, okrog nas, in iz tega ni izhoda«. Toda, prosim, poglejte ven. Kajti poleg omejenega blebetanja neke omejene generacije obstajajo družbeni robovi s konkretno artikulirano vsebino. Poiščite jih.

Mislim, da je to iskanje drugega in drugih dandanes naloga umetniških producentov in producentk. Ali so sposobni pogleda onkraj zapora lastnega razreda? Ali so zmožni postaviti možnosti za umetniške izraze tudi drugih družbenih razredov in skupin? Ali se nosilci in nosilke kulture in umetnosti zavedajo, da je v tej monokulturni provinci govor o enem samem drobnem sloju in da prav to utrjuje monokulturo province? Morda prevzem besed Martina Lutra »Tukaj stojim, ne morem drugače«, morda prevzem Lutrovega obračuna s hipokrizijo katolištva pomeni v kontekstu predstave obračun s hipokrizijo tega levoliberalnega evropskega sloja, teh levoliberalnih štiridesetletnikov, izobraženih, profiliranih, urbanih, belskih, hetero. Če je to tako, naj ob tem svojem opozarjanju na manjšinske izraze, na manjšinske skupnosti, ob tem svojem predlogu usmerjanja pogleda še kam drugam, k izrazom drugih, tistih, ki jih rasizem, fašizem prav tako neizprosno prizadeva, spomnim na nekega drugega Martina Lutra. Ali, mnogo bolje, na Angelo Davis ali bell hooks. Larryja Kramerja sem že omenila. In tako naprej, in tako naprej, in tako naprej po bogastvu in veličini zgodovine nestrinjanja in upora in odpora.

Uničevalska kabala bo šla dalje. Ne bo se ustavila. Toda videli bomo tudi druge dokumente groze. Naj nastanejo tudi ti, naj dobijo prostor tudi ti, naj nekdo nekoč pod ruševinami najde tudi te, druge. Kajti nismo bili edini.