Bara Kolenc: Brina

N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina

Ne morem se nagledati fotografij partizank in partizanov! Kako sporočilne so, vsak obraz je čist, svež, čil, »mlad in poln nad«. In svoboden! Pismo, srečni so! Še tisti, ki bodo zdaj zdaj ustreljeni, z nasmehi pripovedujejo zgodbo o samouresničitvi! Današnji človek, potisnjen v limbo družbene nedorečenosti, ne more mimo hrepenenja, da bi bil tudi sam nekoč v tako živi tovarišiji. Na kakšni partizanski fotografiji!

Brutalno iskren bom. Plesni in gibalni neuk mojega kova težko odmeri plesne in gibalne razsežnosti performansa o Brini. Poleg tega me trboveljski gen vedno vleče zgolj in samo h Kovačevi referenci in sporočilno moč plesnega giba merim glede na njegovega Ptiča na elektrarniškem raufnku – pa vem, da je umetnost giba bistveno širša, zato se uvodoma iz kritiškega zapisa samodiskvalificiram. Kako sta Bara Kolenc in Leja Jurišić odplesali in odigrali, ne bom sodil. Bržkone v fohu obstajajo parametri, ki določijo kakovost predstave, a jih ne poznam, zato oceno prepustim drugim. V dneh od premierne uprizoritve pa se igram z množico sporočilc, ki so jih ustvarjalci »Brine« servirali polni tribuni obiskovalk in obiskovalcev. Kar so sporočili, in pozorno sem jih spremljal z najboljše blazine v Stare elektrarne, je narodnoosvobodilno!

Marta Pavlin - Brina, osrednji lik performansa Bare Kolenc, je bil zame še nedavno precejšnja uganka, a sem poznal fotografijo, ki lovi trenutek njenega plesa pred borci XIV. divizije. Brina, sredi giba, in borci, ki iz travniškega amfiteatra z zanimanjem spremljajo plesalko. Čeprav sredi vojne vihre, bržkone lačni in utrujeni, so svobodni. Polovico gledalstva je kmalu zatem ujela smrt na bojišču, a kot pravim, obrazi s partizanske fotografije niso nikoli nesrečni.

Kakopak, Brina je bila v času narodnoosvobodilnega boja članica kulturniškega dela XIV. divizije, ta pa je bil glavni motor v dvigovanju morale med partizani. Plesalka je s Kajuhom tvorila njegovo jedro. Kulturniška četa je hladen juriš, napad, obrambo, boj, krogle, bombe, eksplozije, gverilo, orožje, uniforme in bojne formacije vztrajno prevajala v rime, glasbo, ples, gledališče in meditacijo. Prevajala jih je v svobodo, zato so njene članice in člane partizani preprosto ljubili!

Brina, več kot dokumentarni gibalni zapis o plesalkinem času v NOB, tako odpira vrata najpomembnejšemu elementu tistega časa: osebni meditaciji udeleženih. Iz zgodovinskih učbenikov, zapisov na spomenikih in novic smo vajeni gledati vojno skozi oči države, preredko pa njene razsežnosti uvidimo skozi človeka, premalokrat slišimo notranji klic borke in borca NOB, ki svobode nista odmerila od Pirana do Lendave, ampak od tukaj do zvezd, od človeka do človeka, od borca do borca, od tovarišice do tovarišice, od pesnika do matere padlega partizana … Od Brine do Kajuha.

Marta Paulin v svojem delu in življenju, ustvarjalci pa v predstavi v sporočilno jedro lovijo prav to. In, oh, kako jim uspeva! Še Pesem XIV. divizije, najudarnejši klic k boju, povzamejo v gib in ga od tam obrnejo navznoter, v eho notranjega klica po svobodi. Poleg jasnega hommagea pionirki sodobnega plesa je predstava tako predvsem kompas za iskalke in iskalce lastnega mesta v boju in svobodi. Naloga ni lahka, v zaključnem monologu še Brina sama pravi, da je najtežje loviti ravnotežje na negotovih tleh. In kdo danes ne lovi ravnotežja na negotovih tleh?

Tudi formo dvourne meditacije o svobodi, Kajuhu in Brini najlažje povzamem s »svobodo«. Brez nepotrebnih protokolov in pravil v predstavi (in partizanih) zlahka najdeš nekaj punka. Ali so komunikacija z občinstvom, reševanje tehničnih zapletov, trganje zaledenelih dnevniških zapisov in čustveni time-out, kot je prebiranje Kajuhovega »Samo, da mi ne bi umrl«, preveč naštudirani in del scenarija, ostaja odprto vprašanje. A iskanje odgovora izpuščam iz rok! Vsaj tu, zaboga, smo lahko na varnem pred definicijami in kličemo po svobodi!

Za konec, spet o tisti udarni Pesmi XIV. divizije in fotografiji partizanskega amfiteatra. Ko v predstavi juriš preide v meditacijo, se plesalka znajde v Brininem gibu, v Brini, za njo partizansko občinstvo, ona na svobodi, oni prav tako, in trenutek je lep. In še preden si obiskovalec, zunaj dvorane vedno potisnjen v limbo družbene nedorečenosti, vzameš čas za misel, kako lepo bi bilo biti v tej sliki, v tako živi tovarišiji, na takšni partizanski fotografiji, te plesalka z enim gibom vključi vanjo.

In tako je Brinin narod, vsaj ta v dvorani, osvobojen.