Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor
(REVISITED)
Zavajajoče bi bilo reči, da je prvi zapis o Vsak zdaj je čas, prostor[1] februarja 2019 vzniknil v neprimerljivo drugačnih okoliščinah kot pričujoče besedilo. Prvo srečanje z delom Snježane Premuš v tem sklopu opusa Fizičnih manifestacij se je res zgodilo v okviru zaprtega laboratorijskega prikaza, a je dogodek v formatu prezentacije v oktobrski izvedbi ostajal blizu zimski izvedbi. Vsakič smo gledalci ali obiskovalci vstopali v stik z instalacijsko pokrajino, ki je nastala kot oprijemljiva fizična manifestacija predhodnega dalj časa trajajočega raziskovanja, le da je večerni format obdajala avra ‘predstave’, saj je bil odprt širšemu in tudi številnejšemu krogu javnosti.
Umeščenost v drugačen kontekstualni okvir, ki je v primerjavi z laboratorijsko izvedbo na premici od raziskovalnega procesa že bolj težil k uprizoritvi, je spremenila številne parametre situacije, ki, kljub že omenjeni podobnosti s februarsko intimno izkušnjo, nezanemarljivo vplivajo na vstop, delovanje in doživljanje instalacijske krajine. Dvema mizicama z mikrofoni na vrhu gledalske tribune ter zvočnim mikroprostorom, ki jih tvorijo manjši s stropa viseči zvočniki, se pridružuje še nekaj prostorov znotraj prostora. Mizici, ki ponujata zaradi elevacije iluzijo odmaknjenosti in pregleda, sočasno pa zaradi mikrofonov, vezanih neposredno na viseče zvočnike, neposredno bližino, sta morda najočitnejša načina soustvarjanja dogajanja v dvorani. Ostali prostori znotraj prostora nam prav s prostorsko umestitvijo predlagajo, kako lahko v njih delujemo. Tribune ter stoli in blazine, ki so ob stenah, so mesta za posedanje in opazovanje, skupina stolov, usmerjenih proti steni, na katero je projicirana luč v obliki okna, pa usmerja pogled stran od centra, v katerem stoji udoben kavč, ki zaradi svoje osrednje pozicije, osvetljenosti in reliefnosti ustvarja slike v času, ki pritegnejo pozornost. Ustvarjalci se uvodoma skorajda stopijo z občinstvom, s čimer nam nudijo čas in prostor, da se aklimatiziramo na atmosfero ter da glede na lastno počutje raziščemo, preizkusimo in se premeščamo po poligonu mikroprostorov. Tokrat ga naseljuje obsežna skupnost ljudi, izmed katerih so se le nekateri že udeležili predhodnih manifestacij projekta, zaradi česar neizbežno najdemo variacije v naših modeih pozornosti. Nekateri opazujemo razširitve in spremembe v koordinatah ‘zemljevida’, kot so prostorsko umestitev poimenovali ustvarjalci, druge pa vodi radovednost ob prvem srečanju z različnimi ponujenimi mesti, skozi katera lahko izkušajo dogodek. Situacije, ki jih skupaj ustvarjamo in ki bi jih morda še najlepše opisali kot instant kompozicije, se razvijajo na podlagi podobnih principov kot v februarskem laboratoriju, saj organsko in neprisiljeno gibanje teles še vedno izhaja iz tega, kako prisotni sebe mislimo v prostoru v odnosu do drugih ter kako v času tega doživetja vedno bolj iščemo načine, kako bi preostale podprli v njihovih akcijah.
Zanimivo je opazovati, kako močno na občutljivost naših osebnih senzorjev vpliva navzočnost večjega števila ljudi; dešifriranje njihovih intenc ali prepoznavanje potencialnih situacij je veliko kompleksnejše, saj gre za usklajevanje neprimerljivo večjega obsega individualnih osebnih poti in dejanj, ki potekajo na različnih časovnih premicah. Izstopajo trenutki skupinskih postankov, očitneje se skristalizirajo domino efekti in množični premiki, v opazovanje pa nam je ponujena tudi velika paleta različnih možnosti delovanja in raziskovanja. Nezarisana razparceliranost prostora tokrat še vedno ustvarja polje centra, ki se razširi okoli kavča, ter periferije, v kateri v večjem delu zavzemamo opazovalske pozicije, a prav masa ljudi, ki naseli vse te kotičke, sčasoma decentralizira prostor. Ko med dogodkom skozi individualne izkušnje odkrivamo možne načine skupinskega tuninga in v velikokrat celo racionalno nezavednem konsenzu tvorimo skupinske konstelacije, razdrobljen prostor ne razpade, temveč se sestavi – v iskanju primerne metafore sem najprej pomislila na mozaik, a vsaj v tradicionalni obliki tam posamezni koščki zunaj celote niso kaj več od neumestljivega barvnega kvadratka, v Vsak zdaj je čas, prostor pa posamezni osebni, kolektivni in situacijsko ustvarjeni mikroprostori niso popolnoma podrejeni končni celoti.
Sožitje izrazito individualne izkušnje z idejo grajenja skupnega prostora, sestavljenega iz mikroprostorov, ki se je izrisalo v februarski (laboratorijski) izkušnji, so tokrat izbrani ustvarjalci Snježana Premuš, Tina Valentan, Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Anja Bornšek, Gregor Zorc, Boštjan Perovšek in Špela Škulj preizkusili, če uporabimo znanstveno prispodobo, na veliko večjem vzorcu. Ta harmonija individualnega in skupnega je ostala kot podstat za opazovanje možnih načinov, kako med individualnim in skupinskim uravnoteženost išče primerjalno veliko bolj nehomogena množica, s čimer se razvija razmišljanje o drugačnih načinih soobstoja, kot nam jih ponuja današnji dominantni neoliberalni kapitalistični sistem.[2]
[1] https://www.neodvisni.art/2019/03/biti-skupajsam/, dostop 13. 10. 2019
[2] Tudi tokrat zaključujem s sociološkim pridihom.