Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor

Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti
Refleksija po ogledu predstave 30. septembra 2019

Oseba, ki je pred nekaj minutami vstopila v prostor, hodi po črnem parketu, brez plašča, brez torbe, bosa. Prisluškuje. Poskuša ujeti niz večplastne zvočnosti. Zdi se, da besede, ki jih skuša razumeti, prihajajo od drugod, od daleč, z one strani začrtanega parketa ... Druga oseba našpiči ušesa, se usede na kavč na črnem parketu, posluša. Zdi se, da bo morda ujela del pripovedi ... Po črnih tleh, zamejenih z belimi stenami in nekaj nedorečenimi svetlobnimi pasovi, po prostoru, po zemljevidu, hodi nekaj oseb ... ljudje. Čutijo se povabljene, da se sprehodijo po navideznem zemljevidu parketa, da se srečajo. Prisluškujejo nedorečenim besedam. Iščejo izvor zvoka, pomen besed, niz povedi, in prav to zvočno iskanje oblikuje njihovo pot po parketu. Pot, to premikanje neznanih znancev po prostoru, ta srečanja, je hkrati dragoceno opazovati. Poti poslušanja oblikujejo dinamiko srečevanja v prostoru. Poskušajo slediti zgodbi. Med besedami je dovolj praznine, da ta krepi spekulacijo. Zgodba morda govori o prostoru, o linijah, površinah, volumnu ali o poti, ki preči. Zdi se, da poslušanje zgodb razpira vprašanja o prostoru, o pomenu krajine, v katero vstopaš ti in jaz, o odnosih.

Stojim na odru, na črnem parketu, obdanim z belimi stenami in svetlobnimi pasovi. Na njem je nekaj stolov, kavč, blazine. S stropa, malo nad mojimi ušesi, visi kopica usmerjenih zvočnikov. Prisluškujem. Potencial zgodbe, ki jo težko zagrabim. Paleta zvokov razpira širino možnih prostorov. Pred menoj se odpira zvočna krajina, ki z natančnim umeščanjem zvoka razpira prostor in vabi k sodelovanju. K potovanju od enega do drugega zvočnika, od ene do druge zgodbe, od ene do druge osebe. Kaj določa prostor: linije, volumni ali zvok ali naši odnosi? Igra na parketu, ki traja. Zame in vse druge, ki smo se danes tu premešali. Neskončno premeščanje in srečevanje teles po zemljevidu. Da bi poslušali, da bi slišali, kaj se dogaja tam zadaj, da bi sobivali. Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti.

Za trenutek si dovolim sestopiti iz odra, odpravim se na stopnice, na vrh tribune, kjer je mesto pripovedovalcev. Kavč je prazen, zgodba se je prekinila. Usedem se na kavč, ugasnem luč ob besedilu. Opazujem. Samoodmik ... a le za hip. Zvočna krajina sobivanja, ki se dogaja tam na odru, me premami, da se kmalu spet pridružim izrisovanju zemljevida poti. Poslušamo. Okušamo srečevanja, poti ...

Iz množice premikajočih se teles se počasi izrisujejo figure. Njihove precizne geste ne sledijo zgolj iskanju zvoka ali razumevanju besed. Te geste nas opomnijo, da so med nami odsotno prisotni akterji, s katerimi smo ves čas sooblikovali skupno sobivanje. Skupno smo zaznavali prostor odra in zvoka, skupaj smo poslušali in doživljali. Če smo doslej skoraj pozabili, da smo v gledališču, se sedaj zavemo, da smo na odru. Telesa performarjev se vse bolj formirajo. Odnosi naših naključnih srečanj se usmerijo v opazovanje odnosov med akterji. Iskalci zvoka smo postopoma izključeni s prizorišča. Le redki še stopijo pod zvočnike, na črn parket odra, da bi še iskali zvočnost zgodb. Naše poslušanje zamenja opazovanje. Gledamo. Nastaja ločnica med občinstvom in akterji. Vse bolj in bolj se zavedamo, da smo v gledališču. Do tega trenutka smo imeli prostor-čas zgodb, zvokov, glasbe, ritma ter naključnih križanj poti. V tem laboratoriju smo skupno naslavljali prisotnost, globino zavedanja sobivanja s prostorom, časom, dogodki. Imeli smo igrišče. Igrali smo se. Sedaj opazujemo druge pri igri. Zaključna plesna instalacija. Opazujemo, ker je to postala naša pozicija, pozicija gledalca. Realnost umetniškega uprizarjanja je spet tu.