Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora

Gravity always wins …

Na nekem zidu v Ljubljani je bil svoj čas grafit Nebo je črno, zemlja je modra. Podpisan – Jurij Gagarin. Mogoče je tam še vedno.

S podobnim obratom se pred gledalca postavi kader, ki odpre predstavo Tri verzije prostora. Tla so nebo. Projekcija črno-belega posnetka težkih belih oblakov, ki se počasi pomikajo čez bel plesni pod in belo zaveso, ki pokriva daljno stran odra, za vrtoglav trenutek zamegli naš položaj v prostoru, naš zorni kot, našo točko gledanja. Morda visimo izpod vremenskega balona, morda v panoramsko zastekljenem letalu letimo skozi vremensko fronto, morda samo smo, brez razloga, na deset tisoč metrih, brez tal pod nogami.

In naslednji trenutek opazimo, da prostor, v katerega gledamo/padamo, ni prazen. V njem je na desni polovici odra sklad belih blazin, visok tam nekje do pasu. Okoli njega je nekaj enakih blazin naloženih brez opaznega reda. Podoben stolp visi meter od tal, na drugi polovici odra, privezan na strop z belimi vrvmi. Napetost, ki jo je med gledalcem in prostorom, ploskvijo in globino, vzpostavilo navidezno nebo, se razsloji. Telo gledalca najde svoj protipol v telesu objekta na odru, viseče-letečega, stoječe-lebdečega. Lepo je. In predstava nam da čas, da v tem svojem negotovem položaju uživamo. Da se z njim ukvarjamo. Da nihamo med občutkoma teže in breztežnosti …

Na neki točki črno-bela projekcija postane barvna. In nato ugasne.

Zamenja jo subtilno postavljena odrska luč, ki prostor iz sanjsko breztežnega v hipu spremeni v fizičnega. Prostor dobi svoje mere. Stvari dobijo svojo težo. Blazine in vrvi spet postanejo predmeti – taktilni, mehki, zaobljeni. Njihov razpored se postopoma spreminja, dokler se končno ne zberejo v prostor pod omenjenim skladom, ki visi s stropa. Ravno dovolj jih je, da zapolnijo vrzel, da maso pripeljejo do tal, da to, kar je prej viselo, spet stoji.

Luči ugasnejo.

Na ostanku slike v oko, kjer je stal stolp iz blazin, počasi zasije modro nebo z začetka predstave. Projekcija – ostro včrtana v obris predmeta. Snov izgubi svoje obrise in prostor. Ostane ploskev, prosto lebdeča v prostoru. Portal nekam drugam, kot bi ga videli v kakšnem znanstvenofantastičnem ali fantazijskem filmu. Vrata onkraj.

Nato odidemo.

Medtem ko se pred gledalcem vrstijo te Tri verzije prostora, trije časovno jasno razmejeni kadri predstave, so na odru tudi tri plesalke. Vstopijo nekaj minut po začetku prve projekcije in izstopijo nekaj minut pred začetkom druge. Med svojim gibanjem občasno stopijo v stik s scenografijo. Premikajo posamezne blazine, ležijo na njih, se skrivajo za njimi ter na samem koncu zložijo vse v kup, v končni steber snovi.

Gledalec se ves čas predstave trudi prebrati, kakšen je njihov odnos do materije, do prostora, druge do druge. A to branje se izmika, izmika, dokler predstave ni konec in gledalec – ne da bi razumel – zapusti prizorišče. Kar mu ostane, je dvominutni odlomek iz drugega kadra, v katerem plesalke zasedejo vsaka svoj prostor na odru in s vanj naselijo vsaka s svojim gibom. Kot bi obupale nad neuspešnimi poskusi vzpostavljanja odnosov, si vsaka izbere svojo akcijo in jo izvede osredotočeno, z minimalno navezanostjo na okolico. Eno telo stoji na kupu blazin in ponavlja zamah. Drugo v enodelnih kopalkah na hrbtu leži ob dnu odra, z nogami v zrak in počasi drsi proti robu, tretje počne spet nekaj svojega.

In v tem trenutku – samo v tem trenutku – se zgodi magija. Svetloba in prostor in snov in telo se v teh minutah neodvisnosti prvič in zadnjič hkrati povežejo, amalgamirajo v celoto. Oder postane naelektren s pričakovanjem, s trajanjem trenutka, in gledalec za hip ni več zunanje oko, temveč neločljiv del prostora. Kot da bi šele z opustitvijo želje lahko telo zares vstopilo v isti prostor, v isto predstavo, kot jo izvaja materija, kot da bi šele z obratom stran od odnosa lahko zares vzpostavilo odnos, se zares vzpostavilo kot enakovreden del predstave.

A ta kader hitro mine.

Kot da telo ne bi zmoglo vzdržati te gole prisotnosti, te neodvisnosti, zaključenosti v lastni akciji, že po nekaj minutah trenutek mine, razpade v nove poskuse drugačnega gibanja, v ambicijo, interakcijo in odsotnost.

Nemara je v tem neka iskrenost. Neko bridko spoznanje (vredno Yasmine Reza) o tem, kako navajena, naučena, prazna je večina naših gest, izjav, stikov, odnosov. O tem, kako težko je sestopiti iz tega prostora v nas, kjer bivamo interno, breztežno in breztelesno, kako kratki so trenutki resnične prisotnosti, kakršna je lastna materiji. O tem, kako, kot pravi Radiohead v svojem komadu Fake plastic trees:

“Gravity always wins.”