Branko Potočan & duo Silence: Črni petek

Črni petek za B. P. in prijatelje

B. P. je seveda Branko Potočan in b. p. je hkrati kratica za: brez problema. Tale zapis pripravljam kot »soudeleženka« v procesu, ki so ga (b. p.) zaznamovali – morda bolj kot vse drugo – dolgoletno prijateljstvo, sodelovanje in seveda kanček reminescence. Morda v prvi vrsti na predstavo Wrestling Dostoiewsky kolektiva Betontanc, ki smo jo s sijajnima Benkom in Hladnikom ter z vedno aktivnim B. P.-jem pripravljali (v režiji nekega drugega zapisnikarja, Matjaža Pograjca) daljnega leta 2003 in s katero smo kasneje kar veliko prepotovali in kar nekaj doživeli: premiera na Dunaju, turneja po Nizozemskem, turneja po ZDA, Irska, Latvija, Maribor, Medana … Ja, verjetno smo za las ujeli tiste čase, ko se je še potovalo in gostovalo in za katere se zdi, da so danes, na prehodu v 2019, nepreklicno minili.

Ampak bolj kot zgornja »reminescenca«, ki v resnici deluje kot moj osebni odvod, me je misel napeljevala na drug motiv, ki ga v zadnjem času velikokrat, celo prevečkrat slišim in tudi zapišem: arhiv. Arhiviranje. Zgodovina. Zgodovinjenje. Branko Potočan je avtor, ki v slovenskem in mednarodnem prostoru sodobnega plesa deluje od konca osemdesetih let. Svojo pot je začel v domačem Hrastniku, nadaljeval v Plesnem teatru Ljubljana, se pridružil skupini Wima Vandekeybusa Ultima Vez ter se za tem vrnil v Ljubljano in ustanovil svojo skupino Fourklor, s katero je začel razvijati principe fizičnega gledališča v neko samosvojo, uporniško in hkrati melanholično linijo. V vsaki od teh linij je hkrati začutiti tako osebno izpoved kot sled neke (»slovenske«) identitete. V eni od prvih predstav Kdo je narisal Stanku skakalnico (1994) je bil Stanko seveda Stanko Bloudek. V predstavi Črni petek je petek dan nakupovanja in hkrati dan, ki je preveč lep za smrt.

B. P. je avtor, ki za svojo pot (oziroma za njeno nadaljevanje) potrebuje prostor, vaje in – vrvi. Je avtor, ki se na nek način samoarhivira prek materiala samega ravno z vztrajanjem pri tem, da v svojih  predstavah arhivira material iz prejšnjih predstav. S tem na nekako nenavaden način ohranja svoje materiale, svoje konce vrvi, vedno žive, hkrati pa se zdi, kot da se (kakor Stanko s skakalnice) vedno znova tudi odriva in razkriva. Od začetka – k nekemu drugemu koncu. K neki drugi vrvi. K neki drugi misli. Zamisli. Te so od začetkov delovanja B. P.-ja v okviru kolektiva Fourklor, pa tudi v skupini Betontanc, opredeljene z mehko temačno linijo, ki spremlja (kakor bi dejal B. P.) malega človeka. Vendar pa ne samo malega človeka – tudi velike ljudi. Duet Silence je temačne misli ovil v posebno »black Friday playlisto«, ki pripada tej predstavi (song: Dragotin Kette, Melanholične misli), je hkrati del nekaterih preteklih predstav (Wrestling Dostoiewsky) in tudi drugih komadov, kot denimo Death is New York. Tako je v obličje črnega petka zavita tudi ena največjih skrivnosti človekovih misli. Misli na smrt. In ker je smrt New York, gremo vsi počasi počasi tja. Ali pa smo nemara že tam? Ali smo že bili? Kdo ve? Ura teče, mi pa gremo – naprej ali nazaj? B. P. še vedno pleza po vrveh, kot da teh petindvajset let vmes ni bilo ravno tako dolgih …

Ura je 15.50, je ponedeljek, 24. decembra 2018, in počasi se bo začel B. V.

Božični večer. In počasi bom ugasnila računalnik in sklenila misel z nečim, kar je rekel Boris Benko na eni od zadnjih vaj: »Če vem, kaj delam, sem v redu.«

Srečno vsem!