Kitch: PopParty

Vzem si ga lagano

Kitch nas ima na kratki vrvici. Srečni smo, tjarampadadi, nobenih skrbi. Kitch nas vodi na Bahame, tjaramdadam, prek Sant Tropeza. Želimo ruke preko dekoltea. Sve dok sunce sija, sve je mamma mia! Sreča, zaboga, samo da smo srečni! Party people, prepustimo se! Živimo za danes! Ujemimo trenutek! Uživajmo, za božjo voljo, eno samo je življenje. Postavimo se v vlakce, pihajmo kot lokomotiva, vpijmo čihu, čihu, čihu, hu, hu. Migajmo z ritko, gibajmo se, džuskajmo, skačimo, ne stojmo, ne zastajajmo, nikakor ne stagnirajmo, premikajmo se naprej, progresivno, naj dogaja! Premikajmo ramena gor-dol, levo-desno, pokaži, kaj znaš! Ujemi ritem! Ujemi me! Rada se igram, rada se lepo imam. Rada se zdivjam! Ujemi me, če nočeš ostati sam! Noč je mlada, tek je dvanajst sati. Come on, come on! Spali bomo, ko bomo mrtvi. Naj se lesketa meso! Mlado, moško, žensko. Naj se bleščijo izklesane mišice in bleščice. Naredi si koktajl, kupi si ga in videl boš, kako se mlade ritke bleščijo, in potipal boš bronasti torzo, ki poka od moči, slikaj se, naj poka bliskavica, naj se blešči tvoj obraz ob njeni ritki, ob njegovih trebušnjakih, daj se na Facebook, na Instagram, na Twitter, naj se vidi, naj se blešči, naj pusti vtis, stari – mogoče bo jutri tudi tebe kdo kupil. Ker si srečen in uživaš, stari, uživaš v življenju! Poliži liziko, oblizni se, pokaži jezik, stisni ustnice, pomežikni, znori se in se prepoti, naslednjih sto let bo še lažje živeti! Kri, kot vino je pil, mesec bil je kriv. Osvobodi se! Delamo vse, kar se ne sme, v sobi sto dve. Migaj, spogleduj se, mežikaj z očmi, migljaj z jezikom. Samo da ne bude dosadno. Osvoji me da bude nam opasno. Vzem si ga lagano, bejbe. Now put your hands up! Uh huh, uh huh! Good girl gonne bad! Ko pogleda me, v meni vse vre. Jebi se, stari. Smej se, stari. Džuskaj, stari. Kdaj boš, če ne boš zdaj? Kaj je življenje, kaj je ves svet?! Mmm mhm mhm mmm. V diskoteki se ne joče, ni počasnih ritmov, ni ubogih, starih, bednih, bolnih in grdih. Gremoooo, party people! Come on, fotkaj, objavljaj! Koliko všečkov? Koliko pregledov? Koliko evrov? Koliko dolarjev? Poglej ta malo, kako vrti ritko, poglej malega, kakšen biceps ima! Ibiza, stari, v centru Ljubljane, sredi zime in za malo keša. Kdo bi to zamudil?!

Smo vedeli, kaj nas čaka v Stari mestni elektrarni, na Kitchevem PopPartyju? Smo. Prišli smo se tri ure zabavat na trdo. Dobili smo vse, kar mora imeti dober pop žur: neprekinjeno glasbo, ki dviguje, od planetarnih hitov Michaela Jacksona do Rihanne, od nepozabnega E.T. do legendarne Sreče na vrvici, prek aktualnega ultrapopularnega Challeta Salleta, ki ima na YouTubu več ogledov, kot ima Slovenija prebivalcev. Dobili smo izvrstne plesne točke, od katerih se vam v glavi zvrti in zastaja dih. Kaj je dodana vrednost te nore zabave? To, da nas jutri ne bo sram, ker je to performans. Tako smo lahko vsi mi, ugledniki neodvisne ljubljanske scene (režiserji, levičarji, umetniki, aktivisti, humanitarci, pomagalci in zagovorniki ubogih, performerji, znanstvena in kulturna delovna sila), gledali v mlade čvrste ritke, se dotikali polnagih plesalcev in se fotografirali z njimi, noreli ob popu, brez strahu, da nas bo jutri sram pred širnim svetom.

Uživamo v performansu, ki (odlično) igra, da je veliki pop žur, ne uživamo pa v velikih pop žurih. Leve feministke preziramo Beyonce, rade pa pogledamo v živo seksi ples mladih polnagih plesalk. Ali bi kdorkoli med nami kupil karto za Chippendalse? In objavil sliko z golim telesom striperja? Dvomim. Kaj smo mi, potemtakem? Licemerci? Ne. Mi smo dobri igralci in dobro igramo svojo vlogo na PopPartyju. Kitch nas pa tako dobro pelje, da se nobeden od nas tej vožnji ne bi odpovedal. Vse se pretaka skozi nas in mi, Kitch občinstvo, mi smo ogledalo performansa.

Kitch nas provocira – hej, poglej tole, ali pa tole, ti je lepo? A? Čutiš, kako se ti roke dvigujejo, kako se ti miga, kako se ti pije, kako se ti jebe? A? Žur je uspešen, samo če masa uživa. Kot v filmih za odrasle – ali je pornič slab ali dober, je odvisno od tega, koliko se igralka/igralec vživi v akcijo. Moraš uživati, da bi bil prepričljiv in da bi te kdo gledal (in kupil). Ne zadostuje le dejanje, pomembno je uživanje. Ali je občinstvo zares uživalo? Če se zabavamo, je performans uspel, če se ne zabavamo, kvarimo predstavo. Ali še hujše – ne razumemo predstave. Nismo razumeli koncepta. Kaj je lahko hujšega od tega, da perfomansa nisi razumel, ti, predstavnica/predstavnik neodvisne kulturne scene? Zato, migaj z ritko, čim več in čim močneje. Ker je to dokaz, da veš. Prav to je dokaz, da niti mrtev ne bi doma zavrtel Beyonce, niti mrtva ne bi uživala v tem, da ti polnagi plesalec pleše v naročju, niti mrtvemu se ti ne bi dvignil zaradi plesalke ob drogu. Zato, sedaj in tukaj, lahko uživaš. Brez krivde. Mesec je kriv.

Medtem ko stojim ob strani in opazujem nasmejane ljudi, kako stopljeni z glasbo in koktajli uživajo, čutim nelagodje. Če bi bila v kakšnem klubu, v katerem vrtijo Beyonce, bi mi bilo nelagodno, da se zabavam. Tukaj mi je nelagodno, da se ne zabavam. Tudi sama bi morala uživati in igrati svojo vlogo. In, evo. Mrzla pijača drsi po grlu. In evo, ključnega verza: Cause the boy with the cold hard cash is always Mister Right. Celotno pesem znam seveda na pamet, cause we are living in a material world and I am a material girl. In takoj še naslednja: that’s all we really want! When the working day is done, oh, girls—they wanna have fun! Evo, tukaj so plesalci na šanku. Kaj delajo, mamma mia! Nezavedno vrisknem od veselja. Mlada, popolna, zagorela telesa se pohotno zvijajo, medtem ko jim ozke kavbojke poskakujejo v ritmu. Res ne vem, res ne vem, kva mi manka, mogoče barka, mogoče bankaaaa. Oooopaaa! Noge same poplesujejo, roke se same dvigujejo. Evo me, že vlečem ven telefon, že slikam iz vseh možnih kotov, potim se, skačem, vriskam od sreče. Biljana, vzem si ga lagano!

Kitch pelje žur diskretno. Vrtijo nam glasbo. Vse ostalo delamo sami. Mi, občinstvo, igramo glavno vlogo. Mi ne gledamo perfomerjev. Oni gledajo nas s privzdignjenega odra. Imajo popoln pregled nad prostranim plesiščem. Oni nas opazujejo, mi opazujemo sami sebe. Performans ni v dogajanju, temveč v našem uživanju in našem samoopazovanju. Gledam sebe, kako delam prav tisto, kar bom jutri, ko se zdani, obsodila in s prezirom zavrgla. Sodelujem in uživam v globalni popularni kulturi. Postajam neizogibni člen trga, estrade in glasbene industrije.

Kitch nam ne pridiga, ne ozavešča nas, ne razsvetljuje in ne pojasnjuje, ne kritizira, ne sporoča. Ne parodira. Tukaj ni prostora za teatralnost ali karikiranje. Kitch je to, kar je v tem trenutku – profesionalni pop party DJ tandem. On je glavni, tako kot mora biti v pop svetu. Računalnik je njegov, kontrolira glasbo. Pelje nas. Ona je tukaj, da nas vizualno razvedri, povabi na razuzdanost, dvigne vzdušje, ona nas žari i pali. Toda v mejah kulturnosti. Ve se, čigava je. Tako kot mora biti v pop kulturi. Onadva sta ultrapopularna pop DJ-a, ustvarjalca masovne pop zabave in norosti. Kaj si pa ti v tem trenutku?

Kitch ne ponuja odgovorov, pravzaprav te niti ne sprašuje. Nič ne dela, je pa neusmiljen. Ko ugasnejo disko luči in zvočniki, ostanemo sami. Če smo uživali, ali ima potemtakem pop scena vseeno določeno vrednost – če nismo, ali smo se sprenevedali? Koga smo slepili, sebe ali koga drugega? Kdo je tvoj veliki cenzor, nevidni nadzornik? Kdo ti prepoveduje, da razuzdano zaplešeš v vlakcu in se fotografiraš ob ženski ritki ali moški mišičavi joški? Ali, kdo ti ne dovoljuje, da se na Kitch žuru ne zabavaš? Tvoje uživanje je mera vsega.

Tukaj smo, da odigramo svojo vlogo in pokažemo nečimrnost, praznino in neumnost pop kulture. Toda ali je res tako? Zakaj milijoni ljudi uživajo v tem? Zakaj je prav to popularno in ne kaj drugega? Katere so človeške potrebe, ki jih milijoni zadovoljujejo, ko prepevajo verze, ki pridejo v uho na prvo žogo in se potijo ob seksi plesalkah in plesalcih. In še ti poskakuješ v ritmu. Ali to pomeni, da ne preziraš vseh teh playlist, ki se vrtijo po komercialnih radijskih postajah, da se ti ne zagnusijo mlada telesa, ki plešejo za denar po klubih? Dopuščam, da zavedejo tudi mene. Toda počakaj, da vidimo: koliko pregleda, koliko všečkov, koliko privzdignjenih palcev in penisov? Koliko denarja? Popularna kultura ni naivna. Tjarampadadi.

Kitcha ne moreš ujeti ne za glavo ne za rep. Izmuzne se kot riba. Pomeni in podobe prskajo kot novoletne prskalice. Edino, kar veš, je, da se dobro zabavajo in da te pretresejo kot vrečo krompirja. Nekaj se ti dogaja, nisi prepričana, kaj. Nervira te praznina, ki jo občutiš po treh urah poslušanja pop komadov, vsekakor, toda tudi ti se zabavaš. Ker pop kultura je vseprisotna, ne glede na to, kako jo z zadostne oddaljenosti elitističnega, intelektualnega, umetniškega očesa in okusa opazujemo in kažemo na njeno neumnost in škodljivost. Ko popiješ koktajl ali dva in zagledaš malega na šanku, pozabiš vse, kar si se naučil. Ostaja le tisto, kar te zamika ali te ne zamika. In kaj tebe mika? In zakaj prav to? In ali te to sme mikati? In kaj bomo zdaj s tem?

Kitch nima pojma, kaj boš ti s tem. In v tem je njegova vrednost. Ko mačka ni več, to ugotovi sam. Brez pardona. Sicer smo vsi samo ljudje. Kaj pa smo kot ljudje? Mi smo oni in oni smo mi. PopParty te tako lahkotno in nepretenciozno sesuje ob najbolj enostavnih in najbolj banalnih ritmih pop glasbe. Nekomu to ne bi uspelo niti ob najdragocenejših dosežkih te civilizacije. Kitchu uspe s Power Dancers.

PopParty nas spominja na subverzivno in mobilizatorsko moč užitka. In na to, da smo konstitutivni del pop kulture. Nismo ne zunaj nje ne nad njo. In da se lahko marsikaj naučimo od nje. Predvsem, kako biti popularen oziroma dostopen in zanimiv čim večjemu številu ljudi. Če želimo revolucijo, jo moramo narediti zabavno.

Vsekakor, Kitch postaja fenomen (slovenske) umetniške scene. Njegovi performansi so razprodani, igrajo se tri dni zapored, občinstvo se stiska v vrstah, rezervacije so obvezne. Ponuja dober žur, občutek uživanja in sreče, vsaj za tri ure na plesišču. Razuzdano in radostno iščeš še. Sprašuješ se, kdaj in kaj bo naslednje. Neodvisna scena se je sprostila, veseli se, džuska, vriska, skače, dviguje roke in išče še. Tjaramdadam. In to je velika stvar.

Medtem ko nam Oprah Winfrey sporoča, naj bomo najboljša različica sebe, nam Kitch govori, naj bomo katerakoli različica sebe ali koga drugega. Ker, jaz je nekdo drug, pravi Arthur Rimbaud. In kje se še tako hotljivo združujeta Oprah in Arthur kot ravno pri Kitchu?

Predvsem pa, pridite na dober žur, umetniško občinstvo! In vzemte si ga lagano.