Kitch: PopParty

Decentralizacija in desakralizacija gledališča

Tandem Kitch (Lana Zdravković in Nenad Jelesijević) zaznamujeta dve smeri, ki pogosto izvirata iz spremenjenih razmerij znotraj gledališkega dispozitiva. To je najprej njegovo večno spogledovanje s trashem, kičem in vsem, kar pripada t. i. slabemu okusu. Gre za upor zoper elitizem (konceptualne) umetnosti in njeno hermetično stanco. Predrugačenje zarineta tudi v razmerje občinstvo-perfomer/ka in ga pogosto tako preoblikujeta, da ni jasne hierarhične organizacije prostora ali osrednje figure, ki bi vzpostavila središčnico. Organizacija prostora temelji na bistveni decentralizaciji in desakralizaciji gledališča. Prisega je denimo pretvorila prostor gledališča v balkansko kafano, festival Mesto žensk pa je postal prizorišče happeninga, pa tudi realne trashy poroke, ki je institucijo poroke spodjedla skozi afirmacijo, zato je pravzaprav povsem logično, da je tandem v zadnjem performansu PopParty Staro mestno elektrarno preprosto spremenil v klubsko sceno z referencialnim poljem tranzicijskega postjugoslovanskega milenijskega popa. Gre za eksperiment prenosa spektakla in pop kulture v prostor gledališča, ki instituciji umetnosti zastavlja vprašanje, kaj, za vraga, naj počne z vsem tem užitkom in zabavljaštvom onkraj čistih form, ki jih običajno producira (buržujska) umetnost.[1] Naj vendarle opozorimo na določeno genealogijo tovrstnih praks, ki vsaj od šestdesetih stapljajo visoko in nizko, integrirajo pop in proizvajajo kritiko potrošništva, ki ni tuja niti nekaterim avantgardnim postopkom, zato tovrstnih strategij nikakor ne gre brati kot novum. Ideologija Kitcha je vselej v antagonizmu do meščanstva in norm ter zapovedi, kako naj bi stvari bile in stale. Kitch v isti sapi proizvaja užitek in nelagodje ter meri na afirmacijo pritlehnega in nevrednega, a to skuša početi materialistično; meri na to, kako konstatirati drugačne produkcijske razmere dela in distribucijo vlog.[2]

V zapisu (s pomenljivim istoimenskim eventom) Trap is Tot Muanis Sinanović[3] opozori na opazen trend želje po nadnacionalnem sodelovanju na terenu leve teorije, politične organizacije in književnosti, ki zaznamuje zlasti postjugoslovansko tranzicijsko mladež, ki ni neposredno doživela razpada skupne države, a ji brutalizem pokriznega trga dela zapira kulturniški trg v sfero nacionalnega.[4] Kitch je v tem smislu nekakšen predhodnik (deluje od leta 1999), ki razširja tovrstno spogledovanje še na polje gledališča, korenini v kvazi balkanski identiteti in imaginariju, bistveno vezanem na avtentičnost lastne (priseljenske) izkušnje, s to razliko, da onkraj osebne vpetosti v slovenski prostor ne tendira k masivnejšemu nadnacionalnemu povezovanju. Pne se še nad teoretsko-političnim projektom, ki je najočitneje zaznamoval zlasti RŠ-ovsko okolje[5], nad afirmacijo nevrednega, a Kitchu ob tem nekoliko uhaja celotna kartografija in lastna umeščenost vanjo ter tudi določena izčrpanost tovrstnih debat in praks, ki so svoj vrhunec nahajpanosti menda doživele pred kakšnim letom.[6] Vprašanje, ki se zastavlja, je, kaj političnega še lahko proizvede tovrstna strategija.

Kič naj bi imel v osnovi enako strukturo kot psihologija množic, je obenem ekonomsko sprejemljiv in razumljiv, vztraja pri ločitvi od visoke umetnosti in ni vezan na en družbeni razred[7] ter je preprosto množično všečen. Je nekakšen obračun z alternativnimi elitističnimi silami na eni in zaplankanostjo narodotvorne kulture na drugi strani, kar počne skozi raziskovanje mejnih form, kjer se hitro lahko vse razpusti v nič.

Treba bi se bilo pomuditi ob prehodu iz balkanske ikonografije, ki sta jo Lana in Nenad uporabila v Prisegi, v postjugoslovansko (MTV) milenijsko pop trash obdobje, ki ima sicer nekatere genealoške zveze z njunima subjektivacijama, a hkrati pomeni obča mesta nekega skupnega imaginarija: moment pretirane zanesenjaškosti slovenstva ob vzpenjajočem se neoliberalističnem ustroju, ki je naznačeval trganje vezi z nekdanjim skupnim prostorom skozi moralizatorsko pripoznanje lastne vrednosti in zrelosti, ki se je očarano obračala k ameriškemu spektaklu in k pop industriji.

Milenijski pop trash party je bil prostorsko organiziran tako, da je v njegovem zadnjem kotu stal šank, na vseh straneh so se postavljali klasični retro spletni žargoni (lol, wtf itn.), dvignjena nad množico plešočih teles gledalcev/obiskovalcev pa sta Kitch spuščala popmilenijsko zvočno sliko v opravi, ki se je gibala med ikonografijo klasičnega popa in groteskne antwoordovske samoironizacije. Že dejstvo, da se nismo mogli mirno sesesti na stole, počekirati predstave in na koncu preprosto oditi, je nekatere od nas, v praznično izčrpavajočem decembrskem ritmu, nekoliko zamorilo, predvsem pa spodjedlo norme gledanja in recenziranja. Stvar je bila namreč naravnana predvsem v našo investicijo, v prepogibanje naših (plesnih) teles, četudi je hierarhično vizualno točko še vedno zavzemal Kitch, kar je delovalo kot mehanizem stabilizacije ali varnostne zanke. Gledališki dispozitiv se je precej hitro raztapljal v klubskega, pričakovanja so trčila ob skromno spuščanje, ki so jih ponekod nasitili majhni abruptni dogodki na sredi plesočih teles (plesalke na kotalkah, ples ob drogu, plesalci na šanku itn.). Najbrž je prav v tem raztapljanju konvencij gledališkega medija nekaj, da se gledalec/obiskovalec naenkrat začne do dogodka vesti drugače, do njega razvije ne le drugačna pričakovanja, marveč sta tudi zaveza in odgovornost gledanja/prisostvovanja drugačni: razpršeni in prekinjeni z izstopi, kot da bi se nekega večera zares znašel v klubovju, kjer preverja lastno temperaturo in sledi lastnemu užitku. Osnovne koordinate PopPartyja so zaznamovali raztapljanje deljenja na nastopajoče in gledajoče, izstopanje iz gledališkega dogodka in vzpostavljanje kluba kot toposa, kjer so želje razprte za užitek. Te vsekakor niso samo na strani gledalcev, marveč temeljno zaznamujejo tudi performerja, ki tako, kot je vsled Kitch prakse že pričakovano, to počneta onkraj moraliziranja skozi (distancirano) afirmacijo pritlehnega. A te samoironične zanke ne bi mogla zavezati, če ne bi hkrati delovala iz partikularne točke, ki ni preprosto potopljena v kič, temveč pripada (elitistični) alternativni sceni, ki je mnogokrat v funkciji proizvodnje levih moralizmov. In če kaj, je prav nekonsistentnost kič ideologij tista, ki poudarja njuno delovanje, ko sopostavi intelektualizem in kič, pa feminizem in šovinizem, s tem pa se bolj ali manj spretno izmika jasni izjavljalni poziciji in skozi spreminjanje leg razpre tudi kakšen problemski sklop. A obenem ne gre zanemariti dejstva, da je uprizoritveni postopek nekoliko anahronističen, tako kot tudi njegov objekt kritike, ki mu lokaliziran učinek uhaja onkraj občih mest kritike meščanske umetnosti in potrošništva.

Okoli dogodka se vzpenja dvojna vijačnica – kaj pravzaprav še eksistira znotraj koordinat performativno-gledališkega in ali tovrstni zastavki, ki se igrajo z razpuščanjem in mejnimi formami, lahko kratko malo proizvedejo premalo, da bi povratno vplivali na konstelacijo razmerij znotraj performativno-gledališkega. Performans temelji na nekakšnem stilinovićovskem delati nič, torej dejstvu, da performerja sama nista dosti proizvedla; zgodovina umetnosti je polna tovrstnih uporov zoper prenapete hiperprodukcijske okvire delovanja, ki dogodek polnijo z napihnjenimi vsebinami. Skromnost akcije PoPartyja je hkrati njen največji adut in njeno mesto zdrsa, ki zareže tudi v vrednotenje tovrstne prakse. Ta se namreč v svoji drži upira klasičnim in standardiziranim normam vrednotenjskega mehanizma, ki poganja institucijo umetnosti, a želi po drugi strani pripadati umetnostnemu režimu, biti kategorizirana in arhivirana. Kako potemtakem vendarle od trasha in kiča nekaj zahtevati in vzpostaviti neko odbirajoče sito, ki je po svoje v skrajnem nasprotju z afirmacijo nevrednega? Neznosno nemogoča naloga.

[1] Tanko, Petra. O performansu Prisega, tandem Kitch. Oder. Program Ars. Dostopno prek: https://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174399482 (27. 12. 2017).

[2] Ibid.

[3] Sinanović, Muanis. Trap is tot. RŠ recenzija. Radio Študent. Dostopno prek: https://radiostudent.si/glasba/rš-recenzija/trap-ist-tot (28. 12. 2017).

[4] Ibid.

[5] Vprašanje trasha je v svojem pisanju teoretsko obravnaval Jernej Kaluža, denimo v: Trap, trash in teorija. Odprti termin. Radio Študent. Dostopno prek: https://radiostudent.si/družba/odprti-termin/trⒶp-trah-in-teorijⒶ (28. 12. 2017).

[6] Bržkone bi lahko za prelomnega označili dogodek Legit shit v organizaciji Radia Študent.

[7]  Tanko, Petra. O performansu Prisega, tandem Kitch. Oder. Program Ars. Dostopno prek: https://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174399482 (27. 12. 2017).