Marko Bulc: Prva altruistična predstava

Koliko bomo pomagali performerju?

Vstopim v prostor in iščem mesto, kamor bi lahko odložila jakno, na srečo so v kotu postavljena stojala z obešalniki, na katera opozori performer. Nevede začnem slediti njegovim navodilom. Prostor je napolnjen z majhnimi belimi, lesenimi stoli, na katere so pritrjeni beli trakovi. Na sredini stoji didžeridu. Izberem si stol, se usedem in šele takrat občutim, da je ena noga stola krajša od drugih. Razmišljam, kako je v takšnih trenutkih ravnotežje koristno. Medtem ko iščem najudobnejši način sedenja in čakam, kaj bo sledilo, performer stoji ob didžeriduju in še vedno daje navodila. V nekem trenutku zaslišim resen glas: »Kdor mi ne želi aktivno pomagati, lahko vstane in v tem trenutku zapusti prostor.« Sledi dolgotrajna in neprijetna tišina, takšna, kjer ne upaš niti dihati. Takoj se za en meter skrčim in performer dobi neverjetno oblast nad mano. Bi se v podobni situaciji uprla, če to ne bi bila predstava? Mi sedimo na premajhnih, nestabilnih stolčkih, on pa na sredi stoji in nas gleda z vrha navzdol. Obda me neprijeten občutek nevednosti. Kaj se bo zgodilo zdaj? Koliko bomo pomagali performerju? Kaj, če tega, za kar me bo prosil, ne bom znala narediti?

Režiser, koreograf, scenograf, oblikovalec kostuma, oblikovalec svetlobe, avtor in izvajalec glasbe, avtor besedila in nastopajoči Marko Bulc v svoji Prvi altruistični predstavi obravnava temo altruizma, ki bi jo lahko pripeli na serijo artivističnih projektov, ki so v končni fazi namenjeni predvsem krepljenju avtorskega imena in instituciji umetnosti. Zato ni čudno, da s temo altruizma – gre za ravnanje oz. nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih; torej gre za nesebičnost in pripravljenost žrtvovati se za druge (lat. alter, drugi) – Bulc vstopa v polemično razmerje, prav kakor je polemiziral z avtorjevim egom v zrcalnem performansu izpred desetih let, v Zadnji egoistični predstavi. V povezavi s to se v novi predstavi egoistično celotnega procesa nastajanja ravno tako loti sam, gledalce pa povabi k soustvarjanju, da bi ponovno razprl temeljno vprašanje fluidnosti avtorske funkcije. Dejansko brez gledalcev/soustvarjalcev predstave ni mogoče izpeljati.

Sistematičnost razdelitve vseh prizorov, ki jih na začetku obrazloži od žanra do vlog, v katere bomo postavljeni, deluje kot predavanje ali seminarji, postavljeni v klasične predavalnice na fakultetah, kjer je potek uokvirjen skozi pedagoške cilje, vsebinske poudarke in jasno naracijo. Tematike pa so razmejene z ličnimi (pod)naslovi. In tako nekako se je gradila tudi Bulčeva struktura.

Vsak prizor deluje na videz kot samostojna celota, brez povezave z drugimi. Pod njihovim površjem pa se potem dogajajo vsesmerni prepleti. En prizor tako šele ustvari konstelacijo za naslednjega. Denimo, v enem izmed prizorov se znajdemo v vlogi tehnika, pomagamo pri soustvarjanju razstave, ki jo vodi performer v vlogi tehničnega direktorja/mentorja. Vse stole pomaknemo k mističnemu didžeriduju. Zložimo jih v krog, od enega konca didžeriduja k drugemu, v podkvasto obliko. Sledi mu prizor, kjer si v vlogi obiskovalcev ogledujemo isto razstavo, ki smo jo malo pred tem soustvarili. S premenami vlog smo tako sami sebi na ogled postavili razstavo.

Medsebojno vsebinsko – formalno prepletanje je vidno tudi v enem izmed prizorov, kjer nosimo stolčke, na katerih smo prej še sedeli in so spremenili svojo vlogo ter postali nahrbtniki, da se počutimo kot pravi turisti. Z dodeljenimi vlogami, ki nam jih na hrbtišče stola zapiše performer, radovedno oprezamo za vlogami drugih, svoje pa tudi s stegnjenimi vratovi ne moremo videti. Obdajata nas napetost in negotovost, ker kljub vedenju, da moramo performerju pomagati, nikoli ne vemo, v kakšno vlogo nas bo ta postavil. Turistično se sprehajamo med znamenitostmi, ki so tvorjenke naših hrbtiščnih pejorativnih vlog (pedofilka, kolonialist, avtoritarec itn.) in zapisov, nastalih malo poprej na delavnici, kamor smo vneto zapisovali odgovore na najbolj temeljno od vprašanj, ki si jih lahko zastavi altruistična skupnost: kako bi lahko pomagali drugim. V miru in v poglobljenosti uzremo vsakokratne dvojice, včasih komične in absurdne, včasih pa presenetljivo usklajene in vsebinsko pomenljive, ter komaj čakamo, kdaj se bomo lahko rešili svojih »nahrbtnikov«.

V zadnjem prizoru smo v vlogi slušateljev, performer pa v vlogi predavatelja govori o altruizmu. Poslušamo sedeč na zakajlanih stolih v krogu – kajlo smo si namreč sposodili od soseda, saj je kajla na našem stolu prekratka za našo levo skrajšano nogo – in naenkrat smo zelo povezani, naša telesa so postavljena v relativno bližino, tako da se lahko sprehajaš po obraznih mimikah drugih, izkušnja skupnega (doživljanja) pa se poveča premosorazmerno s telesno bližino.

V predstavi Marko Bulc gledalce aktivno vključi v dogajanje in ustvarjanje. Obenem pa nas postavi v vlogo pasivnih soustvarjalcev, ki sledijo njegovim navodilom. Le kdo bi se spomnil zakajlati krajšo nogo sosedu, ki sedi ob tebi, če nam performer tega ne bi predlagal? Na koncu smo morda mi tisti altruisti, ki pomagamo performerju, da lahko izvede predstavo, pri tem sicer prejmemo določen gledalski užitek, on pa ekonomsko-pragmatičnega, honorar. Je to pravzaprav naša artivistična predstava, s katero mi pomagamo nastopajočemu, on pa nam?