Marko Bulc: Prva altruistična predstava

O altruističnih trgih

Prva altruistična predstava Mareta Bulca bolj kot o tem, kaj altruizem je, govori o tem, kaj najbrž ni, a mislimo, da je, pri čemer ni nujno, da sami sebi verjamemo. Razgrajuje truizme o altruizmu (kot je to zvočno sovpadanje v svojem tekstu opazil Svit Komel), ki v razmerah sodobnega sveta in produkcijskega načina, v času velikih migracij, uničevalnih vojn, terorističnih napadov in ekonomsko devastiranih držav, že v naši bližini, stopa v vsakdanje življenje varnih Srednjeevropejcev kot blagovna roba. Razmeroma varnih, a po krizi brez posebnih idej, političnih projektov, pogosto z nižjimi plačami, z izgubljeno generacijo, ki je v času krize študirala in jo je po njej pričakal precej spremenjen trg dela. Radi bi pomagali, se povezovali, bili altruistični. Od tod delavnice altruizma, napori pri teoretizaciji, predvsem spontani, stanja, ki se v vedno enih in istih obrazcih rola po družbenih omrežjih, pogovorih, zabavah. Govorimo velike besede, vendar v prazno, skoraj se že zdi, da so nekakšen eskapizem pred mankom realnih možnosti posredovanja v izjemno odtujenem položaju. Kot da se z vsako izrečeno izjavo, vsakim pogovorom odtujujemo še bolj.

Bulc se s tem sooča na različne domiselne načine. Že naslov performansa vsebuje ironijo, ki nagovarja to ciklično ponavljanje, vedno novo izumljanje tople vode; pridevnik prvi se znotraj sklopov, na katere je zadeva razdeljena, ponovi večkrat, tako da je to ponavljanje vpisano že v njo samo. Posebej uničujoč je trenutek, ko se povežejo besede udeležencev o tem, kako bi ljudem v stiski – nikoli konkretno opredeljenim – pomagali, z izrazi splošnih družbenih vlog raznih negativcev. Tako občasno pride do popolnih nesmislov, drugič do paradoksalnih ujemanj, ki naj bi izražala neko poanto, tretjič do navadnih ujemanj; vendar naključnost vseh teh pojavov ob omenjenih nesmislih kaže na to, kako je naš diskurz o altruizmu in z njim povezanih pojavih prazen, zgolj še igra besed, ki se, kot omenjeno, povezujejo in reproducirajo v neskončnost. Tudi izvirni poskusi udeležencev, usmerjeni v humor, cinično distanco, v vsem tem izzvenijo v prazno in s tem kažejo na resnico samih poskusov ciničnih distanciranj v javnem in osebnem življenju. Odlična poteza je, da so se udeleženci performativno prisiljeni ob teh kombinacijah konteplirati, s čimer je obenem parodirana resnost naših udeleževanj v razpravah, ponujen pa je tudi čas, da se absurda te resnosti in praznosti razprav zavemo. Bulc tudi neusmiljeno razgrajuje umetniško produkcijo, ki cika na telesnost, religiozne reference, seksualnost in vključevanje kulturnih elementov drugega, ko z nesmiselnim kombiniranjem vseh teh elementov ustvari zelo iskreno grotesko. Reduciranje smisla udeležence lahko spravi v stanje tesnobe, v katerem dobijo uvid v lastno eksistencialno brezno v navezavi na družbeno formacijo.

Vse skupaj poteka precej lahkotno in tekoče, pod suverenim vodstvom avtorja. To, da nič ne zaškripa, tesnobo še povečuje ter obenem poudarja samoumevnost in nezmožnost preboja iz položaja, v katerem smo. Gre za eno tistih predstav, ki so narejene tako domišljeno in izpeljane tako dobro, da je post festum o njih težko kaj posebnega reči: pripeljejo nas do uvida v izčrpanost, da se besede o tem zdijo madež na videno in zavesten korak v nadaljnjo izčrpanost. Tudi zato se tokrat ne nameravam preveč razpisati.

Ključen je obrat, ki sledi na koncu, ko onkraj vsega bulšita Bulc izpove osebno travmo, ki je povezana z družinsko preteklostjo. Kot da v tistem trenutku tesnoba samote v nezmožnosti prakticiranja altruističnega delovanja izgine in se skoraj katarzično, organsko dvigne v spontano solidarnost med naključnimi obiskovalci – tako se ljudje, ki so v vsakdanjem življenju razpršeni, ki se jim zdi bližina med anonimnimi posamezniki nemogoča, presenetljivo povežejo v majhno skupnost. Celoten proces deluje terapevtsko. Bulc ob zadnji večerni predstavi udeležence povabi tudi na pijačo, na kateri se je z njim mogoče pogovarjati še naprej. S tem ne doseže zgolj terapevtskega učinka, temveč zelo elegantno pokaže, kako enostavno je pravzaprav doseči osnovno raven solidarnosti in skupinskega občutja, ki se v današnjih razmišljanjih o ideologiji in političnih snovanjih zdi nemogoče. Posameznike interpelira s tem, da jim pozornost odvrne od nevrotičnega bezljanja po svetu katastrofičnih občutij k osebnemu, k lastnim tegobam, za katere se izkaže, da je bezljanje poskus pobega od njih.

Ker se pijače nisem udeležil in ne vem, ali se je kdo je, in kako je v tem primeru bilo, težko ocenim, koliko je takšna vzpostavljena skupnost lahko trajna, ali je obrat k osebnemu lahko izhodišče za javno delovanje, ki bi se nekoč morda razvilo. Vsekakor pa je predstava, ki danes na prefinjen način prinese nekaj zadovoljstva in obenem žive refleksije v življenja obiskovalcev, svetel trenutek v hladnih življenjskih interakcijah, v času, ko se zdi, da prihodnosti ni.