Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić, Saška Rakef: IDEALNA

Niz slik, ki se neizprosno zaletavajo v mit o materinstvu in ga dekonstruirajo

“Materinstvo je ponavadi nenavaden kompromis med narcisizmom, nesebičnostjo, sanjami, iskrenostjo, izneverjenjem, predanostjo in cinizmom.”[1]

Zelo redko se dogodi, da bi v gledališču lahko slišali o presredku, v katerega kar na živo zarežejo ob porodu, saj razbolelo telo tega menda sploh ne čuti, pa se vendarle celi še dober mesec po tem. Ali o metanju na trebuh, da bi se plod čim prej pognal proti izhodu. Ali o luknjah, ki nenadoma zazevajo proti pogledu zdravnika, ta pa s hladno strokovnostjo vanj grobo vtika svoj instrumentarij. Medikalizirano telo porodnice, priklenjeno na posteljo kakšne izmed bolnišnic, ki žensko obravnava kot “nesnico”,[2] je torej zelo redek material kakšnega gledališkega dogodka ali navsezadnje tudi javne razprave. Napor poroda in neznosen odnos do tiste, ki rojeva, sta postala uvertura v uprizoritev Idealna. Na robu odra za stojalom za partituro je v krčevitih zvokih Barbara Krajnc Avdić izdihovala in vdihovala ostaline bolečin. In to hip za tem, ko je z lahkotnostjo v belem poskakovala po odru, kot kakšno izmed mitoloških bitij, o katerih lahko beremo v antični mitologiji. Ozaljšana z misteriozno notranjostjo, kot humus ali obdelana zemlja.

Idealna, ki že v svojem slovarskem geslu priča o tem, kar v resničnosti ne obstaja, kar je torej namišljeno in izmišljeno,[3] skuša spraviti na površino tisto, kar se kotali po temačnih kotih, kar je prikrito s sramom in plahim občutkom lastne nezadostnosti biti idealna mati. Ko postane meso za drugo meso in se ji malček/malčica nenehno zajeda v lastno telo. Tri avtorice Idealne so tudi same skoraj idealne. Pia Brezavšček je rodila v medenični vstavi, vaginalno. Ima rahlo povešen maternični vrat, a je bilo vredno, pravi. Barbara Krajnc Avdić s carskim rezom, dvakrat. Saška Rakef pa je bila z otrokom hospitalizirana na neonatalnem oddelku, takrat je mleko izgubila, a zdaj pri enem letu še vedno doji (odlomek iz kolofona). Skoraj idealne.

Mnogim se zdi, da je materinstvo in z njim povezane težave določen rezidual preseženega časa. Kot da bi obstajal nekakšen konsenz o tem, da smo že dospeli, in da so vprašanja, zvezana s kritiko patriarhata, nekako odveč. Ob porastu neokonservativnih politik, ki strašijo po Evropi, gre kratko malo za slepoto, ki pesti tudi tiste bolj progresivne. Zato je Idealna, četudi se razteguje vse do mitološke Medeje in Demetre, uprizoritev, ki vselej govori o tukaj in zdaj, o aktualnosti našega časa.

Za žensko še vedno trdovratno velja, da se ta v svojem spolu najbolj udejanji, ko postane mati. Kompozicija gledališke predstave niza nekakšne slike, ki se neizprosno zaletavajo v mit o materinstvu in ga dekonstruirajo, gibljejo se na presečišču zvočne in vizualne umetnosti, v tesni spregi glasbenih principov. Glasba Damirja Avdića in Bojane Šaljić Podešva dopolnjuje blagozvočni besedilni kolaž, ki ga podpisujejo avtorice same. Ogromno je referenc na mesta, ki opisujejo mater ali žensko, kot denimo italijanski hvalospev mama ali pa Visoka pesem, ki jo avtorice skrunijo; sprehod po ženski pokrajini, polni najlepših analogij, zamenjajo poteki po razbrazdanem, izčrpanem, gnojnem in težkem telesu matere.

Vse se osredini okoli vizualnega, ko se otrok rodi v imaginarij predstave. Razkošna snežno bela obleka v odrski sredini spominja (delo Irene Pivke) na pajkasto strukturo s stoterimi nogami in rokami, s katero mati pajek lahko podpre vse konce hkrati. Obleka mater v njeni omniprezentnosti pogoltne, vanjo se zapleta, a pri tem tudi sama pridno “veze in prede in plete in kvačka” (odlomek iz predstave). Slike, ki jih pred nami riše odrska podoba, nekoliko spominjajo na podobe Lucie Dovičakove, stotero nog in rok, stotero prsi, ki dojijo, kot da bi šlo za meso, ki se lahko poljubno širi v neskončnost, da zadovolji vse potrebe. Vendar se sprva, ko se mati naseli v podobo varuhinje domačega ognjišča, vanjo steka srečen mir, ki ga gledamo skozi estetizacijo matere z otrokom, ki ju navsezadnje dohiti dekonstrukcija.

Štirinajst dni prej, preden smo na odru Stare mestne elektrarne gledali Idealno, se je ta že levila v Mariboru, na Performi-Platformi. Tam so avtorice nekatere postopke še preizkušale in so se nekaterim v končni fazi odpovedale. Z nekaj odločnimi črtami pri besedilu in z odločitvijo, da na odru ne bodo vse avtorice-matere, so ustvarile čist, minimalističen material, ki je dospel do svojega učinka, nekakšnega sublimnega, neskončno lepega.

Kot zapiše Beauvoirova, družba mater obda z značajem svetosti. Zdaj lahko razkazuje svoje prsi, saj te niso več, kot nekoč, erotični objekt – izvir življenja so.[4] Mati, ki je odtujena v svojem telesu, živi v utvari, da je zakoreninjena vrednota. Dojenje mater spreminja v doječo mašino, nalaga ji sužnost, otekle žleze in stisk otrokovih ust jo boli in ji pušča rane. Mastitis. Izčrpanost. Brezvoljnost. Osamljenost. V mogočni beli obleki se v eni izmed njenih gub skriva novorojeno dete, ki ga mama vsakič, ko zajoka, vzame iz postelje, podoji, podre kupček in previje. Ena dojka, druga dojka, kupček, previjanje; ena dojka, druga dojka, kupček, previjanje. Repeticija zapovrstnih koreografiranih gibov (koreografinja Sinja Ožbolt), ki z vsakim krogom poveča sunkovitost in hitrost, se izteče v nekakšno agresivno podobo grozeče matere. Ta v svojem otročičku najde še kaj drugega kot njegovo ljubkost in nežnost in neskončno srečo. Ambivalentni odnos matere do svoje dragocenosti se razplasti z določenim odporom oziroma z izstopom iz spon, ki ji zategujejo telo. Masturbacijski užitek jo vrača k sebi. V stereotipnih potezah označena za nezadovoljeno in frigidno se prepušča globinam svojega mesa. Prekinja z mazohističnim predajanjem, ki ji duši lastna hotenja in ugodja.

Idealna se je postavila v iztek festivalskega dogajanja Mesta žensk in je delovala kot njegov ojačevalec; obračunavala je z normami in znanimi reproduktivnimi paradigmami. Spekuliranje o prihodnosti otrok ni zgolj stvar posameznika ali družinske konstelacije, marveč je predvsem stvar masivnih oblastniških investicij, ki vztrajajo pri njenem konservativizmu. Konzerviranje je sredstvo transportacije (nacije) skozi čas. Vsakršno kviranje družin, vsakršni poskusi drugačnih načinov delovanja, so grožnja ne le instituciji družine, marveč kar naroda v celoti. Po drugi strani ne obstaja nikakršno zagotovilo, da ne biti poročen ali ne imeti otrok že nujno predpostavi upor vztrajajočim strukturam. Stvar je zamotana in pretkana. Treba jo je grabiti v njeni partikularnosti.  In zato je družina njeno mesto boja par excellence.

[1] Beauvoir, Simone de. 2013. Drugi spol. Druga knjiga. Doživeta izkušnja. Ljubljana: Založba Krtina. Str. 327.

[2] Moja maternica je sveta mašina, / ključnega pomena za družbo in državo. / Moje prsi so vodnjak življenja, / hranijo njo in njega, / mastitisu navkljub. / Sem posoda prvega kakovostnega razreda, / najboljša, naravna, edina, / najčistejša cvetka raja, / krasni sončni svit, čudež razplojevanja, / garancija narodovega blagostanja. / Pridi. Napolni me nežno. / Stopi z mano. / Stopi se z mamo. / Pridi. (Odlomek iz predstave).

[3]      idealen ideálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: (...) 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealna ljubezen popolnoma skladna (...) 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet (...). Dostopno prek: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D20690 (18. 10. 2017).

[4] Beauvoir, Simone de. 2013. Drugi spol. Druga knjiga. Doživeta izkušnja. Ljubljana: Založba Krtina. Str. 308.