Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić, Saška Rakef: IDEALNA

Idealna: obča, partikularna in spektralna

Kaj drugega preostane nekemu bratiću po predstavi o materinstvu kot to, da obmolkne, od zunaj sprejme pričevanje o izkustvu oziroma umetniško obdelavo slednjega, ki ga zaradi svojega biološkega ustroja ne more imeti, ter se vzdrži ne zgolj vsakega vrednostnega komentarja, pač pa tudi vsake misli, ki bi vrednotila to, kar mu je bilo reprezentirano. Ali pač prezentirano?

No, tukaj že nastane težava, saj se pravzaprav pojavi vprašanje, kaj se, prvič, zgodi na relaciji med reprezentacijo nekega izkustva in njegovo prezentacijo, ki pride z delno avtonomijo gledališkega medija. Ter, drugič, kaj se zgodi pri sami reprezentaciji, kajti nekaj bržčas se, intuicija nam pravi, da je denimo že samo navadno, umetniško neobdelano pričevanje o dogodku prav tako obdelava, neke druge vrste pak. Teater se odvija v določenih institucionalnih razmerah, ki se družijo z nekimi svetovnonazorskimi in političnimi prepričanji, kar pa je bilo povsem očitno pri Idealni, ki je bila uprizorjena znotraj festivalskega programa Mesta žensk.

Preden torej izkustvo materinstva do bratića sploh dospe, preči cel splet postajališč, ki so sama del bratićevega izkustvenega sveta, kar bržčas izhaja tudi iz tega, da želi predstava, ki so jo naredile tri matere, to izkustvo prenesti tudi potencialnemu njemu. Lahko se kakopak pojavi vprašanje – ali je bratić tam samo za to, da reč pasivno sprejme, se o njej informira kot o nečem objektivnem, ali pa obravnava to, kako mu je bilo sicer nedostopno izkustvo posredovano, upoštevajoč pri tem svoj interes, kajti način, kako A posreduje nekaj vsebini B, bržčas priča še o tem, kako si želi, da bi B vrednotil, razumevanje te želje pa je v interesu B-ja.

Izhajajoč iz takšnih predpostavk – ali so pravilne ali ne, bi se dalo razmišljati še zelo dolgo in obširno – se je najbrž smotrneje odločiti za drugo opcijo, in to iz dveh razlogov: 1) v nasprotnem primeru ne bi imel napisati kaj drugega kot obnovo; 2) ker se mi zdi odgovorno tako do sebe kot do občestva, da sporočila skušam analizirati prej, kot jih reproducirati.

Pri tem pa se ne kanim lotiti tiste objektivizirajoče analize, ki situacijo razdeli na objektivnega opazovalca ter njegov objekt-predstavo, temveč bom reči pustil odprte skozi oris učinkov, ki jih je zadeva povzročila v meni, ter sprotnim poskusom njih reflektiranja in prevpraševanja prepričanj, ki se z njimi družijo. Prek tega pa, upam, tudi prepričanj, ki so implicirana v predstavi. Omenil sem oris in res gre zgolj za oris.

Tako – moram reči, da je bil moj prvi vtis, da je ideja predstave zastavljena pretirano binarno. Na eni strani zverinske muke in ponižanja poroda ter nato poporodna depresija, ki ji je sopostavljen stari, v grško-krščansko tradicijo ukoreninjeni, z novodobnimi biopolitikami združeni ideal matere, ki tegobe konkretnega materinstva še povečuje. Razlika med idealom in realnostjo je bila začrtana res ostro in pri tem sem se spraševal o tem, kje so vsi ti kompleksni pojavi na spektru med obema skrajnostma.

Predstavljam si, da obstajajo matere, ki se iskreno poistovetijo z idealom matere ter jim je pri tem dobro; morda ob tem čutijo neskladje med idealom in realnostjo, s katerim pa se sprijaznijo, morda se jim zdi dobrodošel izziv; morda jih pri tem podpirajo očetje, ki niso popolnoma odsotni, tako kot v predstavi; morda gre za matere samohranilke, ki očeta ne pogrešajo; mogoče pri vsem skupaj ne čutijo pritiskov religije, ki je v našem delu sveta bolj ali manj mrtva tvorba, in nimajo pojma o grških mitih; ali pa so izobražene, dobro poznajo grško mitologijo, pri tem pa uživajo v ponotranjenem religioznem vodilu; morda so še imele precej lahek porod, med katerim jih niso mesarili kot pri materi v predstavi. Ali pa je prišlo do mešanja zadovoljstva in nezadovoljstva, do bipolarnosti, do kombiniranja vseh navedenih možnosti na različne načine, morda vključno z elementi materinstva iz predstave. In tako naprej in tako naprej.

Z lahkoto si obenem zamišljam, da predstava nekako zastopa (oziroma umetniško obdeluje) eno od obstoječih oblik materinstva.

Ravno tako tudi, da so moji pomisleki pravzaprav tudi predsodki in da so takšni morda ravno zato, ker želim podobo, ki nastopa v predstavi, relativizirati v prid drugih življenjskih oblik, s tem pa stopam blizu nevarnosti, da storim prvi korak k zanikanju realno obstoječega trpljenja, ali pa k temu prvemu koraku vsaj koga spodbudim – upam, da to možnost s tem priznanjem zmanjšujem. Namreč, če malo pomislim, spregovorim s kako kolegico, se takoj spomnim, da rimskokatoliška cerkev resnično zagovarja nekatere oblike materinstva, ki ne ustrezajo vsem, in ki jih razume kot obče zavezujoče; da ima pri tem podporo tudi v tem delu sveta, kažejo denimo rezultati referendumov in drugi politični pojavi v srednjeevropskem miljeju, od Hrvaške do Poljske.

In če pomislim, opazujoč ljubljanske scene in njihovo internost, detektirajoč, kako niso pretočne in se festivalske predstave v še kar veliki večini udeležijo ženske, in potem blago cinično razmišljam, ali festival morda služi še dodatni getoizaciji žensk, se lahko v naslednjem hipu uščipnem in se ovem, da je odprt za vse, da je potemtakem odsotnost moških predvsem njihova zasluga ter da avtonomija marginaliziranih skupin, tudi za ceno internosti, pogosto pomeni enega od korakov k emancipaciji. Obenem pa se spomnim nekega primera iz sveta književnosti, ki sem ga pomagal spraviti na plano, in vseh gnusnih anekdot z akademije in iz kulture, ki sem jih slišal ter pričajo o položaju žensk.

Spustim se lahko tudi v meditacijo o svojem osebnem življenju in zgodovini in pomislim, da so moji pomisleki tudi plod nepripravljenosti na soočenje s to zgodovino.

Če torej v vrtincu pomislekov, ki jih Idealna sproži, ohranim nekaj treznosti, lahko vendarle opazim, da je z menoj vzpostavila dialoški odnos. To pa je bilo mogoče tudi zato, ker sem k njemu pristopil sam. Prav takšen odnos, ki v svoji zapletenosti, izmuzljivosti ter zavezujočnosti za obe strani ukinja vrednostne sodbe, maskirajoče vso zapletenost in izmuzljivost naše recepcije umetnosti, v katerem se dotična težavnost razkriva, pri tem pa boleče zautripajo nekatere naše najbolj problematične vezi s svetom, je zame tudi najpomembnejši učinek umetnosti.

In še vedno lahko vztrajam pri obstoju tistih življenjskih oblik. Morda je prednost umetnosti prav v tem, da temo lahko zastavi dovolj obče in obenem dovolj partikularno, da se v tektonskem protislovju sproži neujemljiva zapletenost realnosti in nas malo pošejka.