festival Mladi levi

Anarhija med tišino in hrupom / zapis o predstavi Anarhija

K privolitvi v zapis o predstavi Anarhija (ideja in izvedba Semolina Tomić) me je zapeljal predvsem krajši programski zapis k predstavi na spletni strani Societat Doctor Alonso, ki pravi, da gre za »eksperiment med kaosom in redom«, in izrekom, ki se pojavi v sami predstavi Anarhija, »če hočete tišino, se morate dogovoriti«, oziroma v angleščini »if you want silence you'll have to work it out«, ki namesto nekega skupnega konsenza implicira prej (skupno) reševanje problema. Tišina je izpisana in izrečena neposredno, hrup pa tu še ni izražen neposredno, a ga lahko že slišimo skozi vmesje reda in kaosa in problematiziranje tišine. Slednjo zgornji izrek postavlja v kontekst nekega družbenega dogovora in hkrati kot problem, kot stvar, ki se mora šele vzpostaviti na ozadju reda in kaosa, ki ga po navadi v zvoku pojmujemo kot šum. Zadeva se torej postavlja v vmesje klasične binarne opozicije med tišino kot umanjkanjem, odsotnostjo zvoka ter šumom kot zgoščeno, kaotično zmesjo številnih zvokov (obenem pa v predstavi v opozicijo tišina-pasivnost, hrup- dejavnost in v političnem kontekstu tišino kot glas družbene, državne represije v smislu utišanja, izbrisa, nevidnega in hrupa kot družbene akcije in angažmaja), opozicije, ki ni niti dejanska, faktična, niti tvorna, zato jo bomo zakomplicirali z vpeljavo ozadnjega šuma kot entitete, ki nam omogoča intenzivnejše mišljenje in koncepcijo šuma in tišine. Ozadnji šum kot svojstven paradoksalen prostor, ki tišino onemogoča, a jo hkrati vzpostavlja. Ozadnji šum kot zvočna motnja, ki vibrira, resonira v prostoru, se odbija, prebija in vtira v objekte in telesa, jih s tem označuje, mapira, koordinira, disciplinira, ob tem pa nosi skrajno spremenljive, razpršene pomene. Šum in tišina v pomenu ozadnjega šuma sta kritična točka tvorjenja pomena, realno, ki se s svojo vseprisotnostjo in prežemanjem upirata pomenski zajezitvi, ji nenehno uhajata v tvorjenju novih pomenov in pomenskih formacij, ki jih lahko in moramo razbirati v njihovi večpomenskosti skozi premeščanja, zgoščevanja, razpuščanja in soočanja pomenskih silnic. V kontekstu same predstave je to umeščeno v polje socialnih relacij, opazovanih skozi koncept anarhije, anarhije ne kot nevladja, temveč v pomenu umanjkanja hierarhije. Če kaj, skozi to zvočno prizmo in v analogiji z njo lahko iz predstave izluščimo, da so razmerja in relacije ves čas prehodne, v gibanju, da gre za silnice, izpostavljene kontingenci, kot so tej izpostavljeni različni sloji šuma, tudi v zvočnem prostoru, ki ga drugače razumemo kot tišino, kot prostor odsotnosti zvoka, ki ni mogoč. Tu se vprašanje, ki nam ga zastavlja predstava, vprašanje o »zmožnosti vzpostavljanja novih hierarhij«, ustavi in to niti ne na čereh utopije, temveč na zajezitvi lastne potencialnosti skozi formo, vsebino, način izvedbe in umeščenostjo v sam prostor.

Vpeljava zvoka v obliki štiridesetih električnih kitar s pripadajočimi ojačevalci, prek katerih občinstvo tvorno sodeluje in sotvori predstavo, je obenem razprtje in zaprtje prostora. Občinstvo ima skozenj prostor, v katerem ima »besedo, hrup in tišino«, izbiro, ki pa jo zamejujeta predstava sama ter prostor teatra z lastnimi konvencijami, pravili in relacijami. Kitarski hrup, ki se tvori v nedoločeni maniri naključnih brenkanj po strunah, je tu vmesnik in ponazoritev koncepta kaosa in reda, znotraj sebe ves čas proizvajajoč različne hierarhije bolj in manj prevladujočih zvokov na ozadju nemogoče tišine, ki se skuša vzpostaviti prek intervencije performerke, torej z zunanje pozicije, s pozicije svojstvene moči, ki jo narekuje odrsko dogajanje v središču prostora, obdano s hrupom, a nekako povzdignjeno nad njim. Besedo poseduje performerka, prezenco njeno robustno gibajoče se telo, obdajajoči sloji razpuščenih kitarskih zvenov pa so ozadnja ilustracija, mediiran hrup, posredovan skozi (pop) ikonografijo in zven električne kitare ter teatrom kot zamejujočim fizičnim in kontekstualnim prostorom. Hierarhije so tu zelo jasno postavljene, čeprav zastrte in navidezno med seboj v relaciji odra in publike nepovezane. V prvem delu predstave, ki je izraziteje narativne narave (perfomerka govori o anarhistični revoluciji v Kataloniji med špansko državljansko vojno, ki je bila utišana in izbrisana iz kolektivnega spomina), je hrup razpuščen, ob konfrontacijah pa se odzove in povzema energijo, zvočno intenzivnost in dinamiko ter ritem odrskega dogajanja, še posebej, ko ta prosi za tišino (edini pravi neposredni nagovor publiki) ali energično ponazarja ritme punka in hardcora.

Način podajanja, govora, imidža, surovost in neposrednost samega performansa in njegova potopljenost v kitarski hrup veliko dolgujejo prav punku kot hkrati osrednjemu nosilcu sporočilnosti predstave (predstava eksplicira »vsakdo lahko igra punk«), zapisano skrajno poenostavljeno bi lahko temu rekli tudi punk predstava. Kitara je njegov emblem, ikona, ki pa je vedno širša, vpeta v samo jedro popularne glasbe in prek rock'n'rolla v vzpon industrije zabave in spektakla, mehanizme zvezdništva ter rokerske mitologije, ki jo industrija nenehno izkorišča za krogotok množičnega potrošništva. Skratka ideologije, ki je proizvedla podobo romantičnega upornika brez razloga in prek nje kastrirala vsako uporniško ikono kot pop ikono. Njeno ikonografijo lahko v kontekstu predstave razpnemo vse od akustične kitare Woodyja Guthrieja, slavne »mašine, ki pobija fašiste« v zvenu protestniškega folka, pa do hrupnih, angažiranih ubiranj hrustljavega punka, le da masivni zven kitar ni vpet v formo (denimo formo pesmi), ampak mu formo nadeva njegova funkcija v predstavi. Hkrati pa temu heterogenemu, kontingentemu šumu z lastno vsebino nadene ideološke uzde anarhističnih in antifašističnih gibanj, iz katerih predstava izhaja. Izreka jih skozi zmes osebnega in zgodovinskega, a hkrati posega po klišejih, poenostavitvah in sloganstvu ter kot anarhizem obravnava stare sovrage in ureditve, državo, institucije ter njene represivne aparate, in to v času, ko se vloga države in njenih regulacij zmanjšuje, globalni kapital pa se prek novih tehnologij in algoritmov izmika domeni človeka. V tem je predstava ujetnik nekega časa, zato punk in hardcore (mišljeno zvočno in ne kot scena z DIY-načeli, neformalnimi organiziranimi mrežami in skupnostmi, ki so definitivno vplivale na antifa gibanje), zelo hierarhično urejeni in zakoličeni glasbeni formi, in ne denimo glasbene forme, ki poskušajo prakso razbijanj hiearhij ali njihovo kontigentno in prehodno naturo utelesiti v samem zvoku in razmerjih med njimi (denimo svobodno improvizirana glasba).

Predstava poskuša utelesiti anarhistično idejo skupnosti, a se ne sooča s tem, kako obravnavati sodobnega človeka. Ta je veliko bolj vpet v virtualne, identitetno in ideološko pretočne skupnosti, ki so hkrati razbile še zadnje ostanke tistega, kar smo včasih imenovali subkultura – koncepta, ki je v predstavi še vedno prisoten, navkljub univerzalistični ideologiji, s katero nas nagovarja. In zato je kot končna posledica zvočna participacija občinstva na koncu zgolj kulisa, kot je kulisa postal vsak uniformiran, organiziran odpor in protest. Predstava se s svojo vsebino vpenja v aktualna protestniška gibanja v ZDA in širše ter v aktualne polemike, ki se bijejo med antifa in alt-right, oziroma, prosto po tolmačenju nekaterih aktualnih politik in medijev, med radikalno levico in desnico. Javne proteste lahko na zvočni ravni razbiramo kot utelešen ozadnji šum, kot asemblaž različnih iniciativ, kot kakofonični dogodek, poln šumov, glasov, gest, teles in energij, vpetih v tranzitorno polje, polje, ki predhodi kategorizaciji, formacijam, ubranim glasovom, skupnim zahtevam, fiksiranim ideologijam in akcijam, kot dogodek, ki mu sledi artikulacija. V tem se lahko skriva potencial za umetniško in politično akcijo, ki še ne zasedeta svojega ozemlja, ki sta tam, ne kot umetnost, ne kot politični aktivizem in akcija, temveč kot vse naenkrat, kot hrup, ki je zastrt, gnetljiv in spremenljiv in s tem tudi izmikajoč se enotnim in celovitim interpretacijam. V tem vidim potencial za izhod iz ustaljenih diskurzov in možnost formiranja novih. To je skriti potencial, ki ga nosi hrup v predstavi Anarhija, a ga ne utelesi.