festival Mladi levi

Do koder me nesejo spomini pozabe / zapis o predstavi Do koder me nesejo konice prstov na festivalu Mladi levi

Risanje po roki je intimno dejanje. Svojo roko na predstavi ponudiš nevidnemu neznancu in ta jo poriše s silhuetami ljudi na begu, podobnimi kot na transparentih Refugees welcome. Ti so bili v našem ljubljanskem (tudi nacionalnem!) prostoru aktualni pred, za moj občutek dojemanja časa, davnima dvema letoma, ko je bil tako imenovani balkanski koridor (kronološko določen in prostorsko omejen delček večje, v kontekstu globalne migracije skorajda univerzalne balkanske poti) še vedno odprt in so ljudje v resnici množično prečkali »naše/vaše« meje. Silhuete različnih generacij so črne barve, imajo sklonjene glave in so del objektivne množice, ki tu pa tam pušča sledi, bodisi v naših življenjih bodisi na naših rokah v obliki začasne poslikave. Nato je tujec narisal na sredino moje dlani majhno jadrnico in iz nje potegnil dolgo črno črto, ki se je končala na vrhu sredinca.

Predstavo Do koder me nesejo konice prstov bi z lahkoto poimenovali tudi kot Do koder me nesejo spomini pozabe in obenem postavili vprašanje: ali si želimo živeti s to izkušnjo dotika, in če je odgovor pritrdilen, koliko časa jo v sebi ali na sebi lahko (za)držimo. Predstava ponudi dve možnosti: to, kar si čutil na telesu in slišal, lahko odneseš s seboj, zadržiš, neguješ, se temu posvetiš, dokler sledi te intimne izkušnje ne zbledijo same od sebe, ali takoj, na samem mestu dogodka, svoje doživetje spereš v globoki prozorni skledi, polni najčistejše vode, ter jo obrišeš s snežno belo brisačo. Pozabiš. Odideš.

Ali imajo takšne predstave cilj? Ne vem, zdi se mi tudi, da to ni tako pomembno. Pomembneje se mi je zdelo to, da sem si dogodek dodobra zapomnila zaradi dotika, ki preseže metaforično dimenzijo in postane srž habitualnega spomina, pomanjkanje katerega občutijo ravno sami begunci in migranti v novih življenjskih okoliščinah vsakdana (tudi avtoričinih). In prav ta globlja raven dojemanja usod beguncev, migrantov, skratka stalnih tujcev, se skriva v dotikih, ti pa se nato zalezejo v prostore habitualnega spomina, ki pomaga soustvariti duh sodobnega časa.

Bežne slike iz vojnih žarišč, oddaljene podobe množic, naraščajoče število kratkih novic o položaju beguncev, ki pokrivajo naše raznovrstne zaslone, ne pripomorejo k večji »ozaveščenosti« in dojemanju njihovega položaja, temveč nasprotno, peljejo nas v hitro pozabo in s tem nemara povečujejo senilno moč sodobnega sveta.

Zato je toliko pomembneje, da se ustavimo in se, kot na predstavi, prepustimo dotiku. Tako kot to storimo tudi v ljubljanskih zapuščenih in zasedenih stavbah, kjer se ob ponujanju in podaji cigarete naš novi prijatelj ali prijateljica s stisnjenima prstoma (kazalcem in sredincem) nežno dotakne zgornjega dela roke, v zahvalo, seveda. Tiha in skoraj nevidna komunikacija, ki se globoko zasidra v naš spomin.