festival Mladi levi 2020

Val lepote se je nadaljeval …

Že zelo dolgo nisem potovala in bila v stiku z gledališčem, zato sem se veselila, da bom obiskala mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani. Poleg vsega ostalega sem imela ponovno priložnost razmisliti o življenju, ki sem si ga izbrala, ter morda navezati nove stike in priti do novih ugotovitev. Sem si res izbrala pravo pot?

Pozdravni nagovor je bil v slovenščini, zato moram priznati, da se ga nisem udeležila, sem pa, kot mi je bilo priporočeno, obiskala in si ogledala del otvoritvenega dogodka. Ta je bil organiziran sredi stanovanjskega naselja, kjer imajo lokalni stanovalci že okoli deset let svoje male skupnostne vrtove. Ko sem med sprehodom po vrtu dobila ravno pravi odmerek občudovanja vonja svežih paradižnikov, so obiskovalce povabili, naj se sprehodijo nazaj do ceste in počakajo. Pojavili sta se dve dekleti v kroksih, zelo neopernega izgleda, za kateri sem mislila, da se ukvarjata s svojimi vrtnimi opravili, ter začeli s Cvetnim duetom iz opere Lakmé. Čudovita glasova in čudovita pesem na tako nenavadnem kraju. Srce se mi je kar stopilo in zdelo se je, da tudi mnogim drugim. Kmalu se je dogodku pridružil še moški, oblečen v uličnega pometača, nato pa še Figaro na kolesu. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je naključnim mimoidočim mudilo mimo, da jih ne bi opazili ali da ne bi zmotili dogajanja. Morda pa se je ljudem res mudilo, čeprav sem prepričana, da to ni veljalo za vse sprehajalce psov. Ulične predstave bi lahko ponudile nekaj lepega ljudem, ki sicer ne bi pomislili na obisk takšnih dogodkov. Zgolj zato, da širijo lepoto. Toda kaj storiti z ljudmi, ki gredo mimo in se jim zdi, da ta lepota ni za njih? Da ne morejo sodelovati v njej, ker si je ne zaslužijo, na primer … Tudi meni so se namreč orosile oči, preprosto zato, ker je bilo vse skupaj nepričakovano in skorajda prelepo.

Val lepote se je nadaljeval s solo predstavo, ki se je začela kot nedolžen stand‑up nastop, ki nas je spravil v dobro in dovzetno razpoloženje, nato pa se je razvila v motivacijski govor in se kmalu nato spremenila v pripovedovanje življenjske zgodbe (predstava Davisa Freemana, op. ur.). Zelo prijetne sposobnosti manipulacije: čeden moški, ki govori o svoji ranljivosti, smešne in težke zgodbe. Ter z nami deli in prikaže nekaj načinov za spopadanje in premagovanje težav. Igral se je z mejo med šalami o konvencionalnih metodah za boljše počutje in dejanskim prakticiranjem teh metod skupaj z nami. Celotna predstava je dejansko dajala vtis sodobnega rituala zdravljenja. Nihče zares ne ve, česa se moramo ozdraviti, toda nečesa zagotovo, tako da kar dajmo. Proti koncu so se stvari začele odvijati bolj v naglici, zato se je zame nekaj izgubilo, neka prisotnost, občutek, da se lahko v celoti predam manipulatorju. Mislim tudi, da bi občutila več harmonije, če bi bilo dovolj prigrizkov za vse, in stvari z milnimi mehurčki [TT1] bi lahko razdelili z žrebom ali kaj podobnega. Na tej točki se mi je zazdelo, da si prizadeva za našo potrditev.

Naslednje jutro sem imela priložnost videti, kaj se skriva pod slovensko »preprogo«. Instalacija: slovenska zastava, narejena na tradicionalni način tkanja preprog; pod ploskvijo, na kateri je zastava, je nameščeno približno deset video zaslonov ali slik in besedil, ki nam prikazujejo, kaj skritega, pometenega pod preprogo se tam nahaja. Super ideja. Ležiš na premičnem vozičku in se tudi sam zapelješ pod preprogo. Tako je lahko vsak občutil, kako je biti pod preprogo. Lahko ti postane slabo (ploskev je namreč povezana s tankimi vrvicami in se premika, medtem ko sam lebdiš).

Med celotnim festivalom so potekali številni pogovori, a so bili na mojo nesrečo večinoma v slovenščini. Kar tako, za zabavo, sem se odločila na enem ostati. Bilo je tudi nekaj PowerPoint diapozitivov v angleščini, tako da sem si lahko približno predstavljala. Z izrazi, kot so 5G, plazilci, proticepilci in podobni, sem sli lahko v glavi oblikovala svojo zgodbo, ki sem jo raje razvijala brez dodatnih vplivov. Zagotovo je zabavno poslušati predavanja v neznanem jeziku in se poskušati pri tem nekaj naučiti.

»Poskus umiranja« – zgodba, predstavljena z minimalnim sredstvi. Na stolu je sedel moški in iz svojih zapiskov bral zgodbo. Nobenega namena ni imel, da bi vzbudil sočutje ali karkoli drugega, zgolj povedal je zgodbo, kot jo je napisal. Zato, da bi vsi ostali lahko v njej našli ideje, čustva in nauke. Pomanjkljivost takšnega pristopa je bila, da so zaradi zapletenosti tematike moje misli občasno odtavale. Zgodba je bila predstavljena v nemščini. Menim, da se besedilo splača pustiti v izvirnem jeziku, bi pa bilo v tem primeru treba prilagoditi tempo. Precej zahtevno je razmišljati o življenju in smrti, obenem pa slediti besedilu, ki je že samo po sebi precej intenzivno. In čeprav je performer občasno naredil premor med branjem, sem prepričana, da sem vseeno izpustila vsaj polovico besedila.

Cirkuški preizkus živcev z naslovom »Pazi nase«. Spraševal se je o tem, kaj so ljudje pripravljeni narediti, da bi vzbudili pozornost, da bi nekaj dosegli. To ni kritika te konkretne predstave, toda na splošno se zdi, da manj ko ima nekdo za povedati, bolj nore ideje si želi uresničiti. Predstava je gledalce prisilila v prevpraševanje svoje želje gledati nekoga, kako se v imenu spektakla izpostavlja nevarnosti. Dejansko se ljudje radi igrajo z nevarnostjo, s svojimi življenji. Morda zato, ker želijo vse spremeniti v igro in tako narediti enostavneje.

Pozno ponoči se je na dvorišču med stanovanjskimi bloki zbrala manjša skupina ljudi – občinstvo. Izza treh velikih oken sveti luč. Ne običajna kuhinjska luč, ampak svetloba, ki nam bo prikazala nekaj čudovitega. Predstava »Dvoriščno okno« se je začela svetlo in obetajoče, toda kasneje je bilo precej bolj zanimivo opazovati vse ostalo, kar je velik kompliment. Prejšnji večer sem se sprehajala ob reki, kjer je imel vsak lokal na zunanji steni zaslon, ki je prikazoval nogometno tekmo. Zanimivo je, da sem našla več razlogov za ogled tekme kot za gledanje sodobnega plesa. Zato še naprej verjamem v to, da ni potrebno nič drugega, kot ostati v trenutku, opazovati okolico, samega sebe in svoje misli. V vsakdanjem življenju je to redek luksuz.

V prestavi »Palete« so močni fantje občinstvu predstavili igro v živo. S približno desetimi paletami in dvema osebama je mogoče ustvariti živi zabaviščni park. Zaradi njegove preprostosti je bilo prijetno biti tam. Videti v praksi, da lahko (verjetno) tudi odrasli obdržijo svojo igrivost in ustvarjalnost, če je le ne ubije rutina … V gledališču je to preprosto, saj tam rutino dejansko predstavlja igra.

Razstava »Gledališče človeštva: plastocen« nam je v vodenem ogledu prikazal človeško vrsto častilcev plastike, ki je nekoč živela na planetu. Na ogledu smo videli mesto in spoznali kraje, kjer so živeli ti plastiščarji, ter se lahko poglobili v njihove rituale. Razstava se je tudi norčevala iz naših vsakodnevnih navad in odločitev ter njihovih potencialnih posledic. Vsaj tako se mi zdi. Čeprav nisem zares razumela, kaj je želela sporočiti. Vrsta je bila sumljivo podobna homo sapiensu. Videli smo vse od Tinderja in TikToka, avtomobilov, avtomatov za parkirnino. Toda bili so v konfliktu z vrsto zelenih navdušencev, ki so živeli v smetnjakom podobnih prebivališčih, ki naj bi podobno tudi smrdela. Tem zabojnikom smo se lahko tudi približali, da smo jih povohali. Morda je bilo mišljeno samo kot šala, ali pa je imelo globlji moralni pomen. Nisem si znala prav razložiti. Genialna ideja je bila, da so gledalce opremili s 3D očali, nenavadnimi čeladami z antenami iz prilepljenih kuhinjskih pripomočkov, žarnicami in čimerkoli že. Med ogledom smo bili ta vrsta pravzaprav mi! In medtem ko smo si ogledovali vse druge kot holograme, da smo proučevali, kako je vrsta izgledala, si predstavljam, da so si tisti, ki smo jih videli kot holograme, vsaj malo mislili, da smo idioti. Neka ženska se je celo razjezila, ko je vodič pokazal nanjo, in verjetno govorila, naj jo pustimo pri miru. Pošalili smo se o napakah v sistemu in jo pustili pri miru.

Festival se je zaključil ob sončnem vzhodu. Ob 5h zjutraj smo se zbrali v rastlinjaku v parku Tivoli, kjer so štiri ženske (Iden), vsaka v svojem kotu prostora, izvedle angažiran zvočni performans. Slišali smo človeške besede, zvoke žuželk in šelestenje rastlin. Večino svoje pozornosti sem usmerila v osredotočanje na svoj notranji jaz, saj je bilo res zgodnje jutro, in z vsakim pomirjujočim zvokom sta moje telo in um znova zaspala. To bi bil lahko fin ritual, meditacija, pri kateri imaš možnost oprijeti se misli, ki jo slišiš, in se ji prepustiti.

Zaključim lahko, da je festival deloval zdravilno, da je kultiviral in pripomogel k boljšemu razumevanju sveta okoli nas … Ter k boljšemu razumevanju, občutenju, videnju in slišanju tega, kako biti človek.