Prekarnost ali samoupravljanje? • mednarodna konferenca

Kulturno o ekonomskem

Samoupravljanje, prekarnost, neoliberalizem

Maska, časopis za scenske umetnosti z zavidanja vredno tradicijo in brez »trdne institucionalne zaslombe«, s konferenco ob stoletnici problematizira samoupravljanje in hkrati poziva k njegovi vrnitvi. V tematskem smislu obravnava za kulturnike in druge delavce pomembno področje.

Namen dogodka ob obletnici seveda ni samo poglobljena družboslovna analiza, vendar je program vseeno v ospredje postavil ekonomsko vprašanje. Kljub temu v drugem petkovem pogovoru med Ano Vujanović in Borisom Budnom resnega odgovora nismo dobili. Prisotni so bili vsi tisti klišeji, ki z masovno in površno reprodukcijo postajajo nekakšne značke subkulturnega samopotrjevanja. Kapitalizem, neoliberalizem, socializem, potrošniški materializem, alienacija, samoupravljanje, prekarnost. Veliki koncepti, ki pa obstanejo v slepi ulici. Levica je ujeta v dogmatični zanki že več desetletij; če se torej že pogovarjamo o ekonomiji, zakaj se ne bi počasi zresnili in presegli klišejev?

Tekst ni toliko kritična recenzija dogodka, ampak predvsem prispevek o posameznih točkah, ki so se pojavile v pogovoru, pa nas niso zadovoljile. Poskušam biti konstruktiven, čeprav sem nergajoč. Morda je to tako zaradi formata poslušanja. Namesto da bi se poslušajoč presedal na stolu v Stari mestni elektrarni, se razgledoval po občinstvu in na trenutke pomislil na falafel, sedim pred računalnikom, s papirjem pred sabo in tehničnim težaštvom obrtnika (tj. ekonomista), ki so ga nekako angažirali za komentar kulturnega dogodka o samoupravljanju.

Neoliberalizem je eden izmed terminov, ki se pogosto pojavljajo v pogovoru. Dober primer vseprisotne in pogosto nerazumljene ekonomske institucije. Boris Buden in Ana Vujanović, oba postrežeta z najpogostejšim stereotipom, da je neoliberalizem ekonomski sistem, ki temelji na tržnem, tržni konkurenci in zmanjševanju države.

Neoliberalizem je verjetno najbolj smiselno opisati kot politični program, ki je redefiniral državo na način, da so se ponovno vzpostavile možnosti za akumulacijo in koncentracijo kapitala političnih in ekonomskih elit. Tržna konkurenca je s tem prej antiteza neoliberalizma; neoliberalizem so davkoplačevalske subvencije Tesli, ki se privatizirajo prek dobičkov, so visoki državni izdatki ZDA za zasebno zdravstvo in šolstvo, je državno financiranje razvoja tehnologije, ki je kasneje privatizirana, je 40.000 korporativnih lobistov v Bruslju, je reševanje bank ter so koncesije in lastništvo nad vodnimi viri Nestleja, je Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, so nizke davčne stopnje na kapital in visoke davčne stopnje na delo. Res je, da neoliberalizem implicira manjšanje države v njeni socialni funkciji, ne pa tudi zmanjšanja države same.

Levi krogi, ki v nasprotni pol neoliberalizmu postavljajo državo, v svojem diskurzu implicirajo, da več države pomeni manj neoliberalizma. S tem vodijo javni diskurz v povsem napačno smer. Državni intervencionizem, ki v teh mesecih s trilijoni servisira obveznosti delničarjev korporacij in zasebnih lastnikov, je epitom neoliberalne države. Ključno vprašanje države ni kvantiteta, temveč predstavništvo.

V svojem predavanju je bil Buden malo preveč razvlečen, omenil je, da se je pripravil za 40 namesto 30 minut. Osrednja teza, s katero je poiskal vzporednice in razlikovanja neoliberalne kulturniške prekarnosti in socialistične prekarnosti kulturnih delavcev v Jugoslaviji, je bila predstavljena v zadnjih nekaj minutah; misel je Buden razvijal v dolgem uvodu o intertemporalnosti ter reproduktabilnosti umetnosti, kulture, politike. Bolj kot ukvarjanje s temo dogodka sem njegovo predavanje videl kot selekcioniran vpogled v zanimanja znanega marksističnega kulturnega teoretika in mislim, da tistih deset minut ne bi zaslužilo drugega paragrafa. Seveda puščam odprto možnost, da so šle neke stvari mimo mene.

Predavanje Ane Vujanović je pri meni izzvalo bolj kvalitetno razmišljanje. Četudi se v nekaterih pogledih ne strinjam z njo, mi je ponudila novo perspektivo v povezavi samoupravljanja z neoliberalno prekarnostjo.

Ana Vujanović delavsko samoupravljanje vidi kot razpad razredne delitve na tiste, ki odločajo in si prilastijo produkt dela, ter druge, ki proizvajajo v okviru teh odločitev. Prekarni delavci v neoliberalizmu sicer upravljajo sami sebe, vendar pa naj ne bi imeli tudi pravice do odločanja o distribuciji ustvarjene vrednosti. Neoliberalno prekarstvo je tako, na neki način, samo polovično samoupravljanje.

Prekarci so, formalno pravno, svoja podjetja. In kot taka so lastniki celotne vrednosti produkta ali storitve, ki jo opravijo. Kritika, ki temelji na »kraji presežni vrednosti«, tukaj ne obrodi sadov. Marksistična eksploatacija, tudi v kritiki bolj klasičnega fordističnega podjetja, govori v metaforah. Lastniki kapitala v korporaciji ne ukradejo vrednosti, ki jo delavci proizvedejo nad svojo plačo, temveč si prilastijo, de facto in de jure, celoten produkt, katerega vrednost je določena na trgu. Delavci so, podobno kot elektrika, strošek produkcije.

Prekarni delavec izgubi svojo primordialno funkcijo sredstva produkcije in postane storitev najema. Pogodba o zaposlitvi v podjetju je enkratna in hierarhični avtoriteti pušča odprta vrata, neoliberalni samoupravljavec pa s storitvenimi pogodbami vsakič znova odloča o produkciji. Hkrati je lastnik celotnega produkta svojega dela, katerega vrednost je določena na trgu. Seveda je element eksploatacije prekarca prisoten, vendar ne v odtujitvi lastništva produkta, kot je to navada v kapitalističnem podjetju, temveč v nesorazmerju moči na trgu, ki ga pahne v negotovost, individualizacijo, konkuriranje s ceno, slabe delovne razmere in podobno. Stroškovno učinkovit outsourcing za velike konglomerate kapitala primarno omogoča prav neoliberalna država, ki z zakonodajo (ali njeno odsotnostjo) ohranja razmerja moči.

Kdo je 'samo' oziroma 'self' v primeru neoliberalnega samoupravljanja? Ana Vujanović se v predavanju ustavi pri zanimivi semantični disekciji; 'samo' je definiran v kontekstu ekonomskega sistema, v katerega je umeščen. Neoliberalni 'self' je posameznik, ki s svojo dejavnostjo skrbi za svoj materialni uspeh ali preživetje. S tem lahko sklepamo na jugoslovansko samoupravljanje, omenjeno kot najboljši približek delavske emancipacije, kjer je bil 'self' podružbljen. Kaj je to zares pomenilo, je stvar zgodovinskega spomina. Govori pa se, da je bilo družbeno pogosto ideološka abstrakcija državnega. Nad samoupravnimi podjetij je v smislu upravljanja in lastništva kapitala bedela država, podobno verjetno velja za prekarne kulturnike, ki jih omenja Buden.

Prav zato se nikakor ne morem strinjati s končno tezo Ane Vujanović, da bo »šele z vzpostavitvijo socializma mogoče ponovno razmisliti o samoupravljanju«. Politični socializem je rodil kvazidružbeno in 'self' v samoupravljanju podredil partiji. Neraziskani socializem naj izvira iz ekonomskega vprašanja, začne pa lahko z delegitimizacijo kapitalističnih institucij, tako znotraj podjetij, v smislu radikalne demokratizacije lastništva ter upravljanja, kot na trgu, v smislu sistematične državne regulacije prekarnosti.

Pogovor kot tak je odprl številna smiselna razmišljanja o prepletu prekarstva in samoupravljanja, o vlogi neoliberalizma in potencialni rekonstrukciji socializma. Z namenom, da ponudim nekaj idejnih iztočnic, sem se v komentarju osredotočil predvsem na klišejsko uporabo ekonomskih pojmov, ki je vse prevečkrat deležna nereflektiranega odobravanja. Torej – čeprav epistemologija postmodernih kulturnih institucij (pravilno) vztraja, da kopitar ni edini, ki lahko sodi čevlje, pa bi v pogovor o čevljih vseeno lahko vključila kakšnega.