festival Mladi levi 2020

Leto, polno drame, leto drame

Dokumentarni prvenec Marte Pulk Leto, polno drame je filmski zapis enoletnega gledališkega potovanja enaindvajsetletne Alissije-Elizabet Jevtjukove, 224 predstav, 351 ur, preživetih v gledališču, in 19.946 med njimi prevoženih kilometrov. Na začetku nas na zaslonu pozdravijo trije estonski obrazi – kolektiv Kinoteater – in nas opozorijo, da gledališče ni hiša, temveč ideja. Iščejo nekoga, ki mu je gledališče nepoznan prostor, ter mu ponujajo enoletno zaposlitev »gledalca predstav«. Gledališko nepopisanega posameznika posesti v avditorij in opazovati, kaj se bo nanj vtisnilo in kako ga bo ta nenehna prisotnost odra zaznamovala.

Na takšno pot se odpravi Alissija-Elisabet Jevtjukova, dekle s svetlimi dreadi. Edino pravilo oziroma dolžnost je, da po vsaki predstavi napiše razmišljanje, refleksijo o videnem, vse njene zapise sproti objavljajo na spletni strani, dostopni širši javnosti. Hitro postane jasno, da tudi Alissija ni tista »čista gledalka«, kot pravi tudi sama, na predstave vstopa obremenjena s svojimi projekcijami, gledališkimi stereotipi. Nadvse zanimivo in skoraj komično je, kako Alissija prepoznava socialne konstrukte gledališča, hierarhične strukture – v želji po avtentičnosti in zadovoljevanju prepozna golega cesarja. Že takoj na začetku izreče misel: Kaj se bo zgodilo, ko bo videla predstavo, ki ji bo zares všeč? Jo bo po ogledih toliko drugih predstav sploh prepoznala?

Alissija se vztrajno giba med aristokratskim, lutkovnim, fizičnim, sodobnim, vaškim … gledališčem; v nizu razočaranj, presenečenj in vedno novih predstav doživlja osebno preobrazbo, tako na zunaj (razčesavanje dreadov) kot na znotraj (čustveni izbruhi). Pogosto spremljamo prizore iz Alissijinega zasebnega življenja. Ruralno okolje, ločeni starši, zmenek, druženje s prijatelji, telefonski pogovori … Kaj točno ima to opraviti z gledanjem predstav, nikoli ne izvemo (tudi o Alissijinem pisanju o predstavah, razen tega, da z njimi pogosto zamuja, ne izvemo veliko). Prav zaradi manka takšne odločitve nekatere najbolj intimne sekvence mejijo na problematične. Na drugi strani pa izjemno dobro učinkujejo posnetki estonskega ambienta: igranje otrok, prazne trgovine, zabava za novo leto med pastelnimi oblaki. V narativno strukturo filma skoraj ironično posegajo posnetki gledanih predstav, ki ponekod spretno, drugod pa preveč dobesedno posegajo v filmsko pripoved. Obsežnemu naboru raznorodnih prostorov, iz katerih se film napaja, uspe vanj vsaditi problematiko razbitosti estonske družbe, protagonistkine notranje konflikte – nezmožnost najti oprijemljivo točko v koordinatnem sistemu, katerega x-os določajo mamina prigovarjanja in očetova poduhovljenost, y-os pa boleče razčesavanje več let rastočih dreadov pred kamero.

Zastavljena enačba je videti kot poskus empiričnega dokazovanja obče produktivnosti umetniškega delovanja. (Čemu bi si želeli to dokazati? S kakšnimi parametri poskus zastaviti?) Največji problem filma je prej omenjena razpršenost fokusa. Posnetki njene intime in tudi javnih nastopov sicer botrujejo odličnim filmskim momentom (na primer poletno kopanje s prijateljico in pogovor z estonsko kritiško srenjo), vendar se med filmom vsebinsko ne uskladijo. Alissijo leto, polno drame, vsekakor zaznamuje. Najbolj konkretno v tem, da se odloči opravljati sprejemne izpite za študij režije. Film nam opravljene sprejemne izpite prikaže s posnetki, podloženimi z zvoki dramatične violine, in v tem spominja na zadnje kadre slehernega filma Karate Kid, a vendar se prav v tem skriva najzanimivejši paradoks Alissijine zgodbe. Nekoga, ki ga je (šolski) sistem malodane izpljunil. Nekoga, ki je skoraj začel delo v mamini trgovini, pa mu je usoda ponudila eno leto gledanja predstav. Nekoga, ki je pozimi med ogledi predstav s škornji lomil severni sneg in poleti teptal travo. Tistega, ki ga je ta isti sistem zdaj sprejel nazaj, kot da se nič od tega nikoli ni zgodilo.