Triptih:::

Nam je k(o)rona padla z glave?

Po nekaj mesečni prekinitvi kulturnih dejavnosti smo si gledalci (z ohranitvijo varnostne razdalje) v Stari mestni elektrarni imeli možnost za ogledali sklopa dveh predstav in ene avdio-vizualne instalacije. Med seboj jih veže ime: Triptih ter »prodor« v ponovno oživitev umetniškega udejstvovanja. Tako ustvarjalce kot gledalce je povezovala skupna izkušnja prestane pandemije ter posledično življenjae v karanteni, med katero so bili ustvarjalci primorani ustvarjati.

Pod avtorstvom Ivane Vogrinc Vidali in Tery Žeželj je nastala aAvdio-vizualna instalacija z naslovom »Arhiv samozadostnosti«, ki jo lahko beremo kot klic oziroma kot poziv na prebujanjea človeštva k realizaciji, in k spoznanju, da so za obstoj tako nas kot celotnega planeta nujne spremembe. Iz teme tako dobesedno »posije« nabor idej, ki bi lahko pomenile korak naprej bližje k ohranjanju planeta, s tem pa bi tudi pripomogle k simbiozi med vsemi prebivalci. Spomnimo se samo nekaj tednov nazaj, ko se je gospodarstvo ustavilo, ko se je »ustvaril« popolni zastoj življenja, ki smo ga še pred kratkim imeli za normalnoega, naše početje v tem stilu življenja pa obravnavali kot moral(n)o. V vsem tem sta os revolucije in rotacije  Zemlje ostali enaki. Zemlja si je ob prekinjenem zastrupljanju kanček »opomogla«, česar nei zmorežen negirati niti najbolj ignorantski um. Prav s tem bi teoretično lahko ovrgli idejo o glede antropocentrizmua; koga je virus dejansko ustavil in koga oživiel?

V nekaterih ljudeh pa pikra izkušnja pandemije ni sprožila zavedanja o naravi, temveč je ustvarila oziroma še bolj okrepila sovraštvo do politike in nekaterih posameznikov na višjih položajih ter njihovega bizarnega vodenja. Režiserka zabavne monodrame »Za narodovo zdravje« Brina Klampfer ter dramaturginja Urša Majcen sta v svojem rapidno ustvarjenem delu kritizirali prav to. Ko gledališčnik postane komedijant, pevec, politik, odvrže idejo o nedostopnosti do gledalca, s čimer »podre« četrto steno. Osebni odnos in neprestana komunikacija Petra Frankla z gledalci, in hkrati s sodelavcem Vidom Merlakom, ki je skrbel za video in glasbo, je sta predstavo naredilao bolj priljudno in politično kritiko politične desnice spremenilao v posmehljivo zbadljivko. Spontanost improviziranih prizorov je v očeh gledalca nastopajočega dobesedno »zbila« iz vrha hierarhične lestvice, ki se navadno vzpostavi ob ogledu predstave. Prizori so tako večkrat presenetili -– tako gledalce kot nastopajoče -– in s tem predvsem vzpostavilaizzvali vprašanja, ki so bila tudi sicer tudi zelo aktualna v preteklem obdobju: »Kaj sploh delam? Kaj (še) sledi?«

Ustrezni faktor že naštetim občutkom in premišljevanjem, ki so bili prisotni med pandemijo, je odnos med živimi bitji samimi. Številni dobri odnosi so bili dani postavljeni na preizkušnjo in mnogi izmed teh so -– bodisi zaradi distance bodisi zaradi prekomerne koherentnosti -– razpadli. Podobne tematike sta se Luka Martin Škof in Nika Švab v neki meri dotikala tudi v predstavi »TRANS-Plant«. Tako so iz bili iz različnih vidikov predstavljeni različni družbeni odnosi med živimi bitji ter pogled na disparatne vidike istega osebka, ki se spreminjajo glede na vlogo ter postavitev te osebe.  Lahko bi rekli, da je bil osrednji lik predstave avokado, ki je bil  v določenih scenah počlovečen in s tem spremenjen iz odrskega rekvizita v skoraj človeku podobno figuro, ki bi mu z nekaj domišljije z lahkoto »dorisali« oči, usta ter in ušesa. Do omenjene metamorfoze je prišlo, zaradi spreminjanja odnosaov, ki sta gajih Luka Martin Škof in Nika Švab imela do avokada. Omenjeni Oodnosi jeso variirali vse od prijateljskega, ki je avokadoa predstavil v  bolj človeški luči, pa tudi do skoraj materinskega odnosa, kateri ki je pokazal neodvisnost avokada in s tem izničil efekt človeškosti rastline. S spremembo odnosa smo enak učinek zmožni doseči tudi pri sočloveku; dosežemo lahko alternacijo, ki ni fizična, pač pa duševna in se kaže v dojemanju te osebe v očeh drugih ljudi in tudi v sprejemanju samega sebe.

Celoten Triptih je bil odličen začetek »novega kulturnega obdobja«, saj smo lahko preko ustvarjalcev tudi gledalci za seboj pustili dobo popolnega kulturnega zastoja. Izbranie predstavie ter instalacija so dobro pokrilei veliko tem in mnenj, aktualnih med pandemijo- in po- pandemijinjej. 

Ne glede na dobre namene, pa Triptiha vendarle ne moremo jemati v prid človeštvu.  Kar sem razbrala iz videnega, je bil povsem realen prikaz človeške surovosti, nemočnosti, manipulativnosti itd. Razvidna je postala nesmiselnost antropocentrizma, kako hitro nas v pest dobi vlada, kaj smo sposobni storiti naravi in sočloveku. Najočitnejše dejstvo, sestavljeno iz vseh že napisanih pomanjkljivosti človeka, pa je naša krhkost; kaoliko malo je dejansko potrebno, da se svet ustavi, človek pa ukloni naravi.  Izkušnja cCovida-19 nas torej ni le začasno ustavila, ampak temveč nas je nas ljudi, kot vodilno silo Zemlje, kateri ki ji vladamo izključno s tehnologijo in egoizmom, pomaknila navzdol po hierarhični lestvici, čigar očitni vladar pa je postala narava.