Post-koronsko gledališče

Po gledališču gledališče

Po demokraciji diktatura, po gledališču gledališče. V dolini šentflorjanski se širi pohujšanje. Na virtualni oglasni deski našega osrednjega dramskega gledališča je obiskovalce konec marca čakalo obvestilo: V skladu z ukrepi državnih organov za zajezitev širjenja okužb s koronavirusom vas obveščamo, da do konca aprila odpovedujemo vse predstave in druge prireditve. Ko so se ukinili javni dogodki, se je zdelo, da bo tudi gledališče – tako kot mnoge druge dejavnosti – začasno mirovalo. Zgodilo se je nasprotno. Gledališče cveti naprej. Čas je za surovo, avtentično umetnost, za raziskovanje njene ontološke vrednosti.

Več slovenskih gledaliških institucij v času pandemije koronavirusne bolezni ljubitelje odrskih desk vabi k virtualnemu ogledu svojih produkcij. Kar naenkrat lahko vsi za kvečjemu en všeček uživamo v predstavah, ki spadajo v vrh ne le slovenskega, ne le evropskega, pač pa tudi zunajevropskega gledališkega prostora. Kar naenkrat se ni nič več treba obleči v tisto elegantno obleko ali srajco, najti čevlje, ki so najbolj čisti, in obupano iskati sedež v dvorani. Zdaj si v pižami, ješ kokice, namesto aplavza odkleneš telefon, ni ti treba še na avtobus. Veliko olajšanje, bi rekli. Očitno smo se že navadili na neosebno, spletno kreiranje odnosov, občutij. A kljub temu nekaj manjka. Zaradi kota, iz katerega snema kamera, ne ujameš vseh mikropotez igralčevega obraza, težko spremljaš, ali bo kateri izmed nastopajočih slučajno viden iz zaodrja, nič več ne upaš, da koga ujameš pred vhodom na cigareti.
Ljudje potrebujemo fizičnost, dejanski pretok energije, ki je skozi zaslone hočeš, nočeš omejen. Vmes ti še zaradi slabega procesorja parkrat prekine prenos, v desni spodnji kot prileti novo obvestilo, nihče ti ne reče, da pred predstavo izklopi mobilni telefon, in to pač do polnosti izkoristiš. Vse to pa deluje le kot tesnilo, ki latentno zmanjšuje gledalčev angažma.

»Postkoronsko« obdobje gledališču prinaša težak boj za sleherni razpis in evro. Alternativna uprizoritvena scena na primer, sicer z izjemno bogatim in kakovostnim repertoarjem, bo najbrž deležna še manjše pomoči. Ta je že sicer tako zelo borna, da pogosto v zameno za tehnično podporo in prostor zahteva ustvarjalčevo odpoved honorarju. Ta honorar je dobiček, ki prileti v blagajno iz prodaje vstopnic. Slednje pa na alternativnih odrih navadno ne presegajo desetih evrov, največkrat gre za polovico teh. Umetnost je tako spet nagrajena (samo) z aplavzom. Ne razumite me narobe, seveda je ustvarjalcu najpomembnejši duhovni, bivanjski in nefinančni zaslužek, kljub temu pa kreativnost ne more preživeti ob praznem hladilniku. Zaradi pandemije je prav tako odpovedanih kar nekaj mednarodnih festivalov in gostovanj, ki sicer produkcijam dajejo novo razsežnost in upanje. Zdi se, da bo čas okrevanja dolg – za alternativne in tudi za institucionalne odre.

Spletna umetnost, sicer odlično sprejeta in očitno zaželena, ne ponuja rešitve na daljši rok. Umetnik mora svoje življenje zrušiti, zgraditi, ponovno zrušiti in ponovno zgraditi, da lahko prejemniku ponudi kar se da prepričljivo izkušnjo. Bomo skozi zaslone to ujeli? Težko. (Pre)hiter razmislek bi sicer narekoval, da je v tej bliskovito napredni zasvojenosti od tehnologije online gledališče dobrodošla sprememba. A potemtakem lahko prekinemo vse fizične dejavnosti – tehnično gledano je to izvedljivo. Ni nam treba v trgovino, na urad, v kino, na delo. Marsikaj se teoretično lahko prek spleta opravi kar z domačega kavča. Niti na potovanje nam ni treba, saj splet ponuja dovolj fotografij tiste naše sanjske destinacije. Pa bi vseeno bilo boljše to videti v živo, kaj? Nikomur ne boš spontano začel pripovedovati, da si googlal slike kitajskega Wuhana, prekleto verjetneje pa boš povedal, da si točno tam fizično bil. Sta zdaj fizičnost in dejansko izkustvo videti pomembnejša?

Zdi se, da je zaradi novega koronavirusa na površje priplavala tudi problematika prekarnega dela, ki jo je politika ves čas nasilno utapljala. Izak Košir je že oktobra 2018 v Mladini pozival vlado k ureditvi razmer za prekarce. »Predstavniki Gibanja za dostojno delo se med drugim zavzemajo za bolniška nadomestila za prekarne delavce, za zaposlitev dodatnih 40 inšpektorjev za delo in za uzakonitev minimalne urne postavke. Vsekakor gre za problematiko, ki je postala realnost mladih generacij in ki se je tudi aktualna vlada ne bo mogla (in ne bi smela) dolgo otepati.«

Videti je, da so sanje o konkretni ekonomski zaščiti prekarnih delavcev (govorim predvsem o gledališčnikih in drugih kulturnikih) za vlado znanstvena fantastika. Vse gledališke ustanove tudi tem vzpostavljalcem diktature, ki kulturnikom onemogočajo dostojno živeti, plemenito ponujajo dostop do svojih vrhunskih repertoarnih vsebin. Dobrota je v tej dolini šentflorjanski pač sirota. Prerazporeditev sredstev se kaže kot nujna poteza prihodnosti. Če se bodo temu odločevalci še naprej vztrajno izogibali, bomo priča še eni epidemiji. Epidemiji bega možganov svobodnjakov.

Najverjetneje je trenutno vojno stanje marsikomu dokazalo, kako zelo pomembna je kultura bila, je in bo. Skrajni čas je, da umetnost nehamo jemati za samoumevno in neesencialno.

Dol z vlado, gor s kulturo!