Post-koronsko gledališče

Anja Radaljac

komparativistka, kritičarka, prevajalka in prozaistka

←

Pojdi nazaj

Tujek v telesu, tujek med nami

O stranskih odvodih zdravstvene anksioznosti

Bilo je enkrat v letu 2011, morda novembra. Ne spomnim se več natanko, vse dokaze pa sem že pred leti zavrgla.

Napisala sem poslovilno pismo za bližnje, ga vtaknila pod blazino in legla. S prižgano namizno lučko sem čakala smrt.

Zjutraj sem se zbudila kot običajno. Polomljena in neprespana, drži – ampak (očitno) še vedno živa.

Večer prej nisem zaužila večjega števila zdravil (po možnosti s pretečenim rokom uporabnosti) ali arzenika. Nisem spila čistila ali si prerezala žil. Nisem prebolevala kakšne hujše bolezni – in nič ni kazalo, da jo v kratkem bom. Smrt sem čakala, ker sem trdno verjela, da imam v možganskem žilju anevrizmo, ki jo bo zdaj zdaj razneslo.

Ta strah se ni pojavil (povsem) iz nič. Po razmeroma benignem udarcu v glavo sem odkrila, da so moje zenice neenako velike. »Ko so tvoje zenice neenake, takrat veš, da je konec,« mi je nekoč, ne vem več zakaj, rekel cimer. Tudi neki nevrolog na urgenci – zelo ambiciozen, zelo zavzet – je izjavil, da gre morda za anevrizmo, in me poslal na magnetnoresonančno angiografijo možganskega žilja.

»Vse je v redu,« mi je drugi, starejši nevrolog rekel po preiskavi. »Kar mirno pojdite domov.« Čez nekaj ur so me poklicali nazaj. »V vaših možganih smo nekaj našli,« je rekel nekdo, ampak po telefonu niso povedali česa več.

Sledilo je CT-slikanje, ki je pokazalo, da je bilo tisto »nekaj« le napaka v magnetnoresonančnem posnetku. »Vse je v redu,« so mi spet rekli. »Kar mirno pojdite domov.«

Po prvem zdrsu jim nisem več zaupala. Sumničavo sem čakala, da me pobere.

Ohromljajoč strah me je spremljal mesece dolgo. Zenici sem si z LED lučko na telefonu ogledovala večkrat na dan. Sta enako veliki? Sta enako odzivni? Pogosto sem na naključnih mestih, včasih (nekoliko sramežljivo sicer) tudi v javnosti, izvajala vaje, ki preverjajo nevrološke odzive; je krčenje mojih mišic simetrično? Je moje ravnotežje neokrnjeno?

Kasneje mi je nevrooftalmologinja diagnosticirala t. i. Adijevo tonično zenico. Pripisala jo je prebolelemu virusnemu obolenju. Stanje ni usodno – in tako je strah pred nenadno smrtjo popustil. Se potuhnil.

Znova je vzniknil leta 2016, ob nekoliko večjem številu ventrikularnih ekstrasistol (pretežno povsem benignih dodatnih srčnih utripov, ki se mi sicer pojavljajo že leta) v 24-urnem EKG-posnetku. Takrat sem bila povsem prepričana, da me bo v kratkem doletel napad ventrikularne fibrilacije – življenje ogrožajoče aritmije.

Tistikrat je strah z vmesnimi popustitvami in okrepitvami trajal dve leti in pol. Moje življenje se je v tistem času korenito spremenilo. Kupila sem si prenosni EKG-snemalnik in ga vključno s prenosnikom povsod nosila s seboj (na vsak sprehod, v trgovino, lekarno). EKG sem si snemala večkrat na dan. Na neki točki iz dnevne sobe nisem več zmogla v kuhinjo – tam sem doživela nekaj hujših paničnih napadov (s pridruženimi aritmijami), in ker panični napadi delujejo po principu samoizpolnjujoče se prerokbe, sem pričakovala vnovičen hujši napad ob vsakem vstopu v kuhinjo. Ker sva s partnerjem bivala v enosobnem stanovanju, je bilo to posebej utesnjujoče. Po stopnicah nisem upala hoditi in vsak vzpon v četrto nadstropje je bil povod, da sem verjela, da so to moji zadnji trenutki življenja. Nekoč sem obsedela na postelji in se nisem upala premakniti, da bi s police vzela smuti. Verjela sem, da bo to sprožilo usodni napad ventrikularne fibrilacije. Čutila sem vsak utrip svojega srca in vsak utrip sem dojemala kot anomalijo. Bijoče srce je postalo tujek v mojem telesu.

»Vse je v redu,« sta mi rekli kardiologinji. »Niste ogroženi,« mi je rekel kardiolog aritmolog, »ne boste umrli.«

Jaz pa sem verjela občutku v trebuhu.

V času najhujših epizod panične motnje in zdravstvene anksioznosti sem svet doživljala v specifični luči. Mogoče, v nekem smislu, »izostreno«. Svoje telo – vsak drobcen premik, trzljaj, utrip – sem podvrgla popolnemu monitoringu. Uvajala sem – zase in za partnerja – najrazličnejše ukrepe, ki naj bi preprečili mojo domnevno bližajočo se smrt. Natanko sem določila, kje morajo biti pomirjevala, EKG-snemalnik, računalnik, mp3-predvajalnik s pomiritvenimi meditacijami. Na sprehodih sem odmerjala postojanke, pred vzponom po stopnicah sem izvajala dihalne vaje. Včasih se me je panični napad polotil med kuhanjem – jedem, ki sem jih v takih trenutkih pripravljala, sem se nato mesece izogibala. Kadar je šel partner na sestanek, sem poiskala »varno« točko v bližini, kjer sem ga počakala, ker si nisem upala biti sama doma.

Sebi in partnerju sem posegala v svobodo gibanja, podrejala najini življenji svojemu strahu.

Anksiozna perspektiva pomeni skrajno zožitev stvarnosti. Redukcijo vseh realnosti na strah. Na telo. Nase. Eksterier se odmakne, zdi se, da zunanji svet – vse, kar nisi ti, kar ni tvoj strah – izkušaš skozi neprebojno steklo.

Vselej je bila moja zdravstvena anksioznost specifično vezana na nenadne vzroke smrti – strah me je bilo, da bo v mojem telesu nekaj pregorelo, se zlomilo, da bo prišlo do kratkega stika, do preskoka, da bo nekaj razneslo. Ne verjamem, da gre za naključje. Vedno sem si veliko »nalagala«: dela, obveznosti, skrbi. Vedno me je skrbelo, da se bom zlomila. In ko sem se, nisem prepoznala, da je to to – ta zlom.

Anksioznost je spremenila moje doživljanje realnosti, moje navade, moje rituale, moje razumevanje sebe, življenja, smrti in, navsezadnje, tudi resnično povišala tveganja za nevarnejše oblike aritmij: v tistem obdobju sem imela na dan približno desetkrat več motenj ritma kot v mirnejših mesecih, oblike teh aritmij pa so bile kompleksnejše.

Od znotraj, tako rekoč iz prve vrste vem, kako se občuti in doživlja huda zdravstvena anksioznost. Toda zdaj, ko je to stanje prevzelo splošno populacijo – mene pa ne –, jo prvič na tako obsežni ravni doživljam od zunaj.

Ne morem si kaj, da me ne bi bilo strah. Ne strah virusa – strah stranskih odvodov družbene zdravstvene anksioznosti.

Najprej je treba zapisati, da se v številnih primerih zdravstvena anksioznost pripenja na realen zdravstveni problem (v mojem primeru na primer na realne motnje ritma). Tako tudi v primeru SARS-CoV-2 nikakor ne zanikam realnega zdravstvenega problema – pojava nove oblike virusa iz skupine koronavirusov, ki je za določeno skupino ljudi, ki je tudi sicer bolj podvržena zapletom okužb (starejše, oslabele, kronično bolne osebe, zlasti osebe s srčno-žilnimi boleznimi), razmeroma visoko ogrožajoč. Zavedam se, da lahko ob hitrem širjenju virus preobremeni zdravstveni sistem. Ne zanikam, da takšen pojav terja določeno skrb in zaščito ogroženih. Vsekakor menim, da bi ob izbruhu bolezni covid-19 potrebovale_i nekatere zaščitne ukrepe, na primer osamitev starejših ljudi v varnih namestitvah, organizacijo mreže pomoči tej (in drugim) ogroženi skupini, razkuževanje rok v trgovinah, omejitev druženja večjega števila ljudi v zaprtih prostorih ipd.

Toda trenutno v splošni javnosti ne prevladujejo s situacijo skladni odzivi, temveč zdravstvena anksioznost, ki jo neposredno spodbujajo in podpihujejo trenutne parlamentarne politike ter številni mediji. Podobno kot v primeru posamične osebe, ki trpi za anksioznostjo, tudi zdravstveno anksiozna splošna javnost teži k ukrepom, ki bi ji dajali občutek varnosti oziroma zaščitenosti pred boleznijo. Pri tem je ključno, da anksiozna oseba – ali anksiozna družba – redko presoja na podlagi znanja, argumentov, dokazov. Za anksiozno perspektivo je pomembno, kakšen vtis vzbuja ukrep na psihološki ravni. Pomemben je občutek nadzora, občutek, da se proti stanju nekako ukrepa, da nanj lahko vplivamo.

Sama sem v primeru aritmij tako velik del občutka varnosti črpala iz navzočnosti EKG-snemalnika. Občutek sem imela, da me ta varuje pred pojavom aritmije – četudi snemalnik motnje seveda ne prepreči, samo zabeleži jo. Toda tako beleženje daje občutek nadzora. Podobno se je tudi v naši družbi – in nekaterih drugih evropskih družbah, ki so jih zdaj doleteli skrajno represivni in/ali diktatorski (Madžarska) politični sistemi – zgodilo, da je zastrašena javnost začela večji nadzor in večjo represijo povezovati z večjim občutkom varnosti, četudi so nekateri ukrepi z vidika stroke nesmiselni: med takimi so denimo omejitev gibanja na občine, razkuževanje blokov in neustrezna uporaba zaščitnih sredstev (na primer nošenje rokavic, ki jih oseba sama prinese v trgovino, ali zaščita ust z neustrezno zaščito, na primer šalom). Na to, da ti ukrepi – a tudi nekateri drugi, kot je recimo omejevanje gibanja na prostem kljub upoštevanju varnostne razdalje – niso ustrezni in z vidika stroke niso potrebni, je opozoril tedanji direktor NIJZ Ivan Eržen, njegovo stališče pa je po tem, ko so se zaradi te kritike ukrepov začeli pritiski za direktorjev odstop, podprlo še petindvajset epidemologinj_ov z NIJZ. Stroka je argumentirano pojasnila, da omejenost na občine pri tem, da je že omejeno gibanje na javnih površinah, javni promet pa ukinjen, ne bo prispevala k upadanju okužb in da ni nobenega razloga, da bi menile_i, da bo to tako, pojasnila je tudi, da je razkuževanje blokov nesmiselno, saj bi bilo smiselno le v primeru, da se blok razkuži po vsaki uporabi skupne površine (na primer okenskih in vratnih kljuk, ograj, stopnišč …), saj se lahko virus pojavi na površini tudi pet ali manj minut po tem, ko smo stavbo razkužile_i; pač, ko se skupne blokovske površine dotakne okužena oseba. Zanimiv je tudi odlok, po katerem je v trgovinah treba nositi maske in rokavice – ob tem so iz večine trgovin izginila razkužila. Povsem nepojasnjeno pri tem ostaja, zakaj bi bila uporaba rokavic, nataknjenih z nerazkuženimi (torej potencialno virus prenašajočimi rokami) kakorkoli zaščitna: če ima oseba na rokah virus, ga bo, če si rok ne razkuži, prenesla na rokavice in od tam na živila. Če pa si roke razkuži – kar je bila prvotna praksa v nekaterih trgovinah –. pa do tega ne more priti, saj virus na roke ob upoštevanju varnostnih ukrepov (ne kašljamo v roke, ne dotikamo se ust in nosu) ne more priti. Ukrep je namenjen predvsem temu, da naredi »zaščito« vidno – rokavice na rokah vidimo in jim zaupamo bolj kot razkužilu, ki je po uporabi pač nevidno. Podobno je z uporabo mask, ki jih splošna javnost ne uporablja nujno pravilno: številne osebe si masko nadenejo le čez usta, ne pa tudi čez nos, s čimer je zaščita tako rekoč nična – je pa taka »zaščita« vendarle vidna. V boju proti »nevidnemu sovražniku« javnost išče vidne, oprijemljive zaščite.

Pomemben se zdi tudi vidik rituala, nadevanja opreme, recimo – rituali pomirjajo, tudi na zasebni ravni, ker prinašajo rutino in občutek, da dogajanje usmerjamo in nanj vplivamo.

Javnost kljub opozorilom stroke pretežno meni, da so ukrepi primerni ali celo še preblagi – javnomnenjska anketa družbe Valicon z začetka aprila kaže, da nas je le dvajset odstotkov takšnih, ki menimo, da so ukrepi prestrogi.

Da bi se splošna javnost »zaščitila«, je pripravljena sprejeti karkoli, za kar na psihološki ravni čuti, da »deluje«, tudi če za to ni nobenih zagotovil ali pa stroka celo presoja, da takšni ukrepi niso zaščitni in niso smiselni – enako se pogosto dogaja tudi na zasebni, posamični ravni. Pomembno je tudi, da pri anksiozni osebi ukrepi, ki jih uvaja za preprečevanje strahu, navadno ne učinkujejo in ne pomirijo (vsaj ne scela). Takšna oseba pogosto išče več in več ukrepov, ki bi jo zaščitili – to sem počela tudi sama. Zdaj to počnemo na družbeni ravni.

Še en pomemben vidik zdravstvene anksioznosti je ta, da oseba z njo zanemarja kvarne učinke, ki jih ima na zdravje anksioznost sama. Podobno zdaj na družbeni ravni medicinska stroka že opozarja, da okrnjeno delovanje zdravstvenega sistema ni vzdržno, saj s tem prihaja do poslabšanja številnih bolezenskih stanj pri bolnicah_kih: zamikajo se operacije, preiskave, okrnjeno je odkrivanje in zdravljenje bolezni. To ima lahko za posledico številne smrtne žrtve. Če sem prištejemo še vse osebe, ki bodo v tem kriznem času obolele za psihiatričnimi obolenji, zna biti davek v obliki smrti zelo visok. In vendar splošne javnosti to trenutno preprosto ne zanima, ne skrbi: pogled je zožen, v vidnem polju je le ena bolezen.

Na zasebni ravni lahko ukrepi proti anksioznosti (z zdravstveno vred, a ne le pri tej) privedejo do samoizolacije, omejitev gibanja, odvisnosti od bližnjih in nezmožnost opravljati vsakodnevne dejavnosti. Ukrepi, kakršen je omejitev gibanja na občine, je na družbeni ravni nekaj sorodnega: nepotrebna omejitev gibanja, ki pa organom pregona omogoča lažji nadzor nad populacijo – tudi v kakšni drugi situaciji, kjer ne bo tolikšnega konsenza v splošni javnosti.

Tu pa je še en neljubi vidik zdravstvene anksioznosti in tudi tega sem se dotaknila v prvem delu, v upovedovanju svoje izkušnje z zdravstveno anksioznostjo: neredko se osebe osredotočajo na en tip bolezni (na primer na rakava obolenja, avtoimunska obolenja), ali na neki specifičen organ, ali organski sklop. Zame je, kot rečeno, precej značilno, da se je moja zdravstvena anksioznost razmahnila v odnosu do stanj, ki ubijajo nenadno in se napovedujejo s posebnimi simptomi (možganska kap, infarkt, ventrikularna fibrilacija, počena anevrizma). Resnično sem prepričana, da v mojem primeru ne gre zgolj za strah pred smrtjo, temveč za strah pred nenadnim zlomom, pred katastrofo, ki vse zaobrne, pred odpovedjo, pred izgubo nadzora.

Kaj torej pove, da je globalna zahodnjaška populacija doživela družbeno anksioznost ob virusni okužbi?

Najprej je morda treba poudariti, da so najpogostejši razlog smrti na zahodu srčno-žilna obolenja. Visoko so uvrščeni tudi visok krvni tlak, sladkorna bolezen tipa II, možganska kap. Gre za bolezenska stanja, ki so v veliki meri preprečljiva in sodijo med tako imenovane civilizacijske bolezni. Srčno-žilna obolenja je mogoče preprečiti z ustrezno prehrano (posebej zaščitna je rastlinska prehrana, ki sodeč po trenutnih medicinskih raziskavah prispeva k nižji obolevnosti), rednim gibanjem in zmanjšanjem stresa. V karnistični družbi je »default« prehrana zdravju škodljiva, kapitalistična paradigma dolgih, stresnih delovnikov pa ima visoke korelacije s povečanim stresom.

Se svet panično odziva ob teh podatkih? Ali se spreminja naša prehrana? Naš ekonomski sistem? Ali države sprejemajo kakršnekoli ukrepe, da bi preprečile te smrti? Ali splošno javnost kot širšo, v nekem smislu enotno družbeno entiteto kakorkoli skrbijo ti vzroki smrti? Ali jih skrbi obremenjenost zdravstvenih sistemov zaradi teh bolezni ali njihov vpliv na gospodarstvo? Obenem tudi ni odveč poudariti, da so ti vzroki smrti neposredno povezani z višjo umrljivostjo za koronavirusno boleznijo 19, saj so najbolj ogrožene prav osebe, ki že trpijo za kroničnimi boleznimi srca in ožilja ter drugimi kroničnimi bolezenskimi stanji. In vendar se družba ukvarja samo z zajezovanjem virusa – in ne preprečevanjem teh stanj, zaradi katerih je virus nevarnejši. Ne pojavljajo se nobene interventne politike za preprečevanje kroničnih bolezni, prav tako se ne spreminjajo smernice prehrane, ne prevprašuje se prehranski sistem.

Po drugi strani v državah, ki zaradi imperialističnih politik Zahoda v gospodarskem razvoju zaostajajo, vsako leto umre enajst milijonov otrok pred petim letom starosti zaradi okužb, ki jih na Zahodu preprosto pozdravimo (med njimi so pogoste trebušne viroze). Ali se svet – taisti svet, ki zdaj paničari zaradi virusa, ki se je pojavil na našem predelu sveta in ima v določenem delu populacije nekoliko višjo smrtnost – ustavlja, prilagaja ali sploh sprejema kakršnekoli ukrepe, da bi rešile_i ta življenja? Ali se vprašamo, kolikšna je številka umrlih zaradi lahko ozdravljivih virusnih obolenj med ostalo populacijo – med osebami, ki imajo med 5 in 99 let? Ta zdravstvena kriza je po svoji socialni strukturiranosti izredno klasistična: svet se odziva šele, ko virusno obolenje ogroža belsko, zahodnjaško populacijo, a hkrati ohranja imperialistične politike, ki botrujejo neskončno več smrtim vsako leto zaradi ozdravljivih virusnih obolenj. Edina razlika med temi epidemijami je mesto pojava: ta kriza je še en kazalec rasističnosti zahodnih družb.

Pred virusi in bakterijami se obranimo z milom, vodo, razkužili in zaščitnimi maskami. S higieno. Kaj hitro se ustvarja povezava med virusom in »umazanijo«, med čistimi in »umazanimi«; pri nas se v zadnjih dneh že širijo vesti o »beguncih, ki širijo virus« ter šikaniranje okuženih. Virus ima številne podobnosti z drugimi »grožnjami«, ki jih je evropska javnost zaznavala v zadnjih letih: razširil se je z Vzhoda, iz tujine, ni »naš«, temveč »njihov«, k nam je prišel, da nas uniči – so ga k nam morda poslali? Narativ, ki se ob tem pojavu razširja in vse bolj uveljavlja, pušča ogromno prostora za manipulacijo – širijo se ideje, da je virus umetno ustvarjen, da gre tako rekoč za vojno z biološkimi orožji: trenutni slovenski premier je trenutne razmere večkrat orisal kot vojno stanje. Ta narativ se dobro prilega političnemu ozračju, ki se je izgrajevalo nekako od leta 2016 – je voda na mlin zastraševalnemu diskurzu, ki je izvajal represijo nad begunkami_ci ter rušil feministične, kvirovske, delavske in druge osvobodilne boje. Ta virus je voda na mlin evropskih represivnih ksenofobnih politik. Virus je tujek, virus je tuj. Tuje je virotično.

Zastrašena javnost, v kateri je sovražnost prej že nekaj let naraščala, te politike zdaj podpira; ne kliče le k iztrebitvi virusa, temveč tudi vseh tistih družbenih skupin, ki jih zaznava kot »nečiste«. Virus se tako ponuja kot možnost za »čiščo« državi in nacij – očiščenje vsega bolnega, pohabljenega, gnilega – to je dikcija, ki jo poznamo iz nacističnih politik.

Toda javnost v »skrbi za zdravje« ni le pasivna sprejemnica ukrepov – vse bolj jasno se ob parlamentarni vzpostavlja tudi pastoralna oblast, ki jo javnost uveljavlja sama nad seboj oziroma, bolje, nekatere družbene skupine nad drugimi družbenimi skupinami. Pojavljajo se zasledovanja, prijave, objave fotografij oseb, ki se gibajo v naravi, a tudi vse več groženj tistim, ki domnevno kršijo katerega od ukrepov: ljudstvo, ki se čuti ogroženo, bi takšne osebe zapiralo v zapore ali pa z njimi tudi fizično obračunavalo, če naj sodimo po komentarjih na socialnih omrežjih in forumih.

Družbe pozabljajo na možnosti sobivanja – premierova »vidna roka države« se bori proti nevidnemu sovražniku. Kako dolgo bo družba čakala, preden bo terjala, da tudi sovražnik postane viden, in bo to oznako pripravljena prilepiti katerikoli družbeni skupini, ki ji ne bo ustrezala?

Vrnimo se še k redukciji realnosti, k zožitvi pogleda, ki ni neobičajen odvod hude zdravstvene anksioznosti. Če se zelo bojiš za svoje življenje, marsičesa drugega ne opaziš; preprosto gre mimo tebe. Za to ti je tudi vseeno.

Pod skupnim dežnikom »protikoronskih ukrepov« vlada sprejema tudi ukrepe, ki jih je povsem nemogoče utemeljiti zgolj s »skrbjo za javno zdravje« in so odraz nastopa ostre politične represije v Sloveniji. Med njimi so prevzem popolnega nadzora nad državnim proračunom, in sicer vse do septembra, omejitev gibanje državljank_ov na občine, ki ni v skladu z nobenimi strokovnimi priporočili (in zaradi specifike razdelitve Slovenije na miniaturne upravne enote tudi ne more biti v skladu s priporočili iz tujine), nesodelovanje s stroko z NIJZ, onemogočanje dela novinark_jev (onemogočeno sodelovanje na tiskovnih konferencah), težnja po podelitvi dodatnih pooblastil vojski, ukinitev normalnega delovanja Državnega sveta in povišanje plačilnega razreda za parlamentarce_ke. Vlada obenem ni na noben način poskrbela za številne delavke_ce v proizvodnjah; številne še vedno obratujejo, četudi ne izdelujejo nujnih potrebščin, zaposlene_i pa tamkaj še vedno niso ustrezno zaščitene_i, s čimer prihaja do implicitnega rangiranja državljank_ov na tiste, za katere se ustrezno poskrbi, in za one, za katere se ne. Taista vlada ne zagotovi primerne zaščite niti za zaposlene v zdravstvu, odlaša z naročilom zaščitne opreme iz kitajske Alibabe, ker jim ne ustreza naročnik, ter ne poskrbi za socialno ogrožene skupine: za starostnike, med katerimi se v domovih za ostarele pojavlja največ primerov obolelih, pa tudi za brezdomne. Taista vlada je že izvedla prisilno izselitev študentske populacije iz študentskih domov in s tem ogrozila njih in njihove bližnje, saj je s tem virus dobil večjo možnost za širitev. Pojavljajo se tudi odstranitve oseb, ki delujejo na vidnih položajih in izražajo kakršnokoli kritiko do trenutne vlade in njenega delovanja, med zadnjimi sta denimo direktor NIJZ Ivan Eržen ter vodja uprave kriminalistične policije, Boštjan Lindav, ki je vodil preiskavo spornega financiranja Nove24TV iz Madžarske ter na grožnje poslanca Mahniča izjavil, da »slovenska policija ni in ne bo podaljšana roka politike«. Ustavljeno je delo sodišč, vlada pa je s svojim delovanjem posegla celo v ustavo in si pripisala moč, da zavrne pobude za referendum, če jih oceni kot »nedopustne«. Ustavljene so že bolj ali manj vse poti političnega odpora – onemogočeni so protesti, shodi, tožbe; izvajati je mogoče le še medijski pritisk, a trenutna vlada zanj pač ni dovzetna.

Ob vsem navedenem se, če pogledamo na področje kulture in umetnosti, sprejema tudi neenaka obravnava vseh samozaposlenih (v kulturi, a tudi na drugih področjih delovanja): predvidena pomoč številnim samozaposlenim osebam, ki ne bodo izpolnjevale pogojev, ne bo pripadla, tistim, ki jo bodo pridobile, pa bo v primeru, da bi v drugem polletju letošnjega leta zaslužile več kot 20 odstotkov več kot v istem obdobju lani (ne glede na dejansko višino prihodkov), grozilo vračanje sredstev in sicer z obrestmi.

Anksiozna splošna javnost, v kateri se ob občutkih izgube varnosti naglo vzpenjajo tudi že prej naraščajoče sovražnosti, se na te postopke, ki povsem jasno nakazujejo, da vlada državo pelje v represijo, tepta temelje demokracije in krni osebno svobodo, bodisi ne odziva bodisi represivne politike sprejema z odprtimi rokami, saj lahko prav represija vzbuja občutek nadzora situacije, občutek, da ima vodstvo vse pod nadzorom – pri tem pa iz strahu spregledamo, da ima pod nadzorom nas in ne virusa.

Področje, za katero se že zdaj zdi povsem jasno, da ga vlada načrtno, dejavno spodkopava, splošni javnosti pa zanj preprosto – še bolj kot običajno – ni mar, je polje umetnosti in kulture, kar pa se ne odraža le z neenako obravnavo samozaposlenih. Sedemindvajsetega marca je Ministrstvo za kulturo Javni agenciji za knjigo (JAK) ter Slovenskemu filmskemu centru (SFC) dalo »priporočila«, v skladu s katerimi naj bi za razpise in vloge, za katere je obravnava v teku, privedla postopek le do priprave odločb, novih razpisov pa naj ne bi objavljala. Kot je v prispevku za RTV poudaril Jure Novak, financiranje drugih področij umetnosti ureja neposredno Ministrstvo za kulturo, kar pa pomeni, da ista priporočila verjetno veljajo tudi za ta področja. Razlog za tovrstno zamrznitev celotnega sektorja je priprava rebalansa proračuna – Ministrstvo je v taistem obvestilu JAK in SFC že pojasnilo, da je prišlo do zmanjšanja proračunskih sredstev (ne pa tudi, kolikšno to zmanjšanje bo). Ker naj bi bil rebalans na voljo »enkrat do septembra«, to pomeni, da vse do jeseni na področju kulture ne bo mogoče prijavljati, kaj šele vzpostavljati nobenih državno financiranih projektov. Če bodo razpisi na voljo jeseni, to zelo verjetno pomeni, da se bo izvedba projektov zavlekla v naslednje leto – marca smo tako umetnice_ki ostale_i brez dela vsaj za letošnje leto. Vlada nam v povračilo namenja »temeljni dohodek« v skupni višini 1750 EUR, za katerega je treba izpolniti kopico pogojev, hkrati pa ta sredstva niso nujno nepovratna.

To pomeni, da bo zelo verjetno delo v kulturnem sektorju, kjer je bila med samozaposlenimi že pred to krizo četrtina ljudi pod pragom revščine, v prihodnjih mesecih ali letih še mnogo težje in marsikomu najbrž tudi onemogočeno. Predvidevamo lahko, da bodo – kot vselej – najprej na udaru prav neodvisni zavodi, založbe, produkcije, mediji. Namesto pomoči, ki jo kulturnemu sektorju zagotavljajo v tujini – kot dober zgled se postavlja Nemčija –, nam grozi propad. Namesto pomoči v krizi so nas doleteli »varčevalni ukrepi«.

Splošna javnost pa to dogajanje brezbrižno spremlja ali celo podpira. Skrbi jih vendar za zdravje splošne javnosti. Ne le vlada – represijo izvaja tudi splošna javnost; sama nad seboj, nad lastnim telesom; nekateri telesni deli so prizadeti bolj od drugih.

Sama počasi ugotavljam, da strah za lastno življenje že zaradi dejstvene neizbežnosti smrti ni nujno najhujši strah – strah pred represijo in uničujočimi posledicami za vse, kar doživljaš kot vredno in kar te presega, je morda bolj top, manj paničen, je pa globlji in temačnejši.