Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe

V kateri luži tiči duša?

Žabe v novi postavitvi Maruše Kink umeščajo Strniševo dramsko predlogo v območje prehajanja, dvojnosti, ki se stika v krčmi Žabe, kjer nas sprejme igralski kolektiv in nam postreže s šilcem ognjene vode. Krčma Žabe je tokrat preseljena v Sindikalno dvorano, obloženo z lesom, ki gledalcu pričara občutek domačnosti, a to prek preobloženosti s pisanimi lučkami preseljuje v potencialne prostore imaginacije (scenografija Tina Bonča). Z živopisanimi lučkami osvetljena tla se ponekod izgubljajo v megli, kar dodatno podkrepi prehajanje v druge asociativne prostore.

Žabe so dogodek za štiri performerje, tri glasbenike in občinstvo, ki skuša in v svojem začetku tudi izvrstno nastavi razkroj teh binarnih pozicij (dramaturgija Daša Lakner). Razpeta med dramsko in performativno, med klasične in postdramske strategije, med Strnišev verz in prizemljeni govor, med zvoke oddaljenega barja in sintetično obarvano glasbo sedanjosti se predstava umešča v procesualno zaznamovan dogodek. V tej razpetosti smo združeni okoli vprašanja duše, slavnega motiva, ki ga iz svetovne literature najbolj poznamo po Goethejevem Faustu, ki ga uprizoritev postavlja kot ključni problem posameznika, danes in nekdaj. Postavitev kot slehernika ne postavlja Lazarja, ampak slehernika v vsakem od nas išče na presečišču Strniševega dramskega trikotnika (Lazar-Lucifer-Evica). Na Žabe torej pridemo, da bi se srečali, združili; sami s seboj ter nekje nad tem z uprizoritvijo in (vsaj) njenimi ustvarjalci. Zberemo se okoli podolgovatega odra, ki penetrira v občinstvo in uprostorja srž razprave, ki naj bi jo skupaj artikulirali. Obdano z občinstvom se začenja gledališče. Pod vodstvom Nejca Cijana Garlattija se nastavi kontekst skupnega bivanja, kjer smo potem priča dialogu med Žabami in ob ukvarjanju s tekstom asociativno nabranimi avtorskimi materiali.

Ta uprizoritvena strategija v poetiki Maruše Kink ni novost, ambientalna umeščenost Žab spominja na njeno postavitev Tri sestre Antona Pavloviča Čehova, s katero je začrtala jasno režijsko smer. Estetsko se poudarja občutek najdenosti, artefaktov, ki sestavljajo nekakšen palimpsest uprizoritvenega jezika. Ta je podkrepljen tudi v kostumografiji (prav tako delo Tine Bonča), ki jo zaznamujejo formalne črno-bele oprave, bleščeče oblekice in je zaokroženo najmočnejša v simbolnih detajlih (rumeni škornji poštarja Lazarja, Luciferjev plašč, prstani, vražji rožički, hudičeve maske), ki postopoma postajajo osnovni gradniki tega znakovno usmerjenega gledališča. V tem tipu uprizoritve ni prostora za impozantne vizualne impresije, zato pa je toliko močnejša (in res bi lahko rekli, da najmočnejša) v svojem spajanju scenske z glasbeno umetnostjo. Glasba deluje kot temelj, na katerem stoji krčma, a paradoksalno v tem tudi kot orodje, ki krčmo pomaga spreminjati v prostor metafizike, domišljije in okvire uprizoritve širi ven iz realnega sveta (avtorji in izvajalci glasbe: Maša Budič, Danijel Bogataj, Blaž Podobnik). Glasba postane temeljni gradnik atmosfer, ustvarja nekatere ključne poante in je obravnavana kot univerzalna artikulacija duše. Skorajda neopazno prehajamo med skladbami ljudske narave v tihe in ponekod srhljive speve, ki jih ustvarjata predvsem violina in flavta. V glasbi in petju se vzpostavlja tudi dialog med poetičnostjo Strniševega jezika in avtorskimi songi, zaznamovanimi s sodobnimi Kuklinimi (Katarina Rešek) zvoki, ki se napajajo pri balkanskih ljudskih napevih. Prav muzikaličnost je tista, ki jezik dviguje in postavlja ob bok Strniševemu verzu (pogosto rabljeni orodji sta repeticija in odmev). Navkljub vsej dinamičnosti, ki jo uprizoritev barva naokrog, pa ostaja temelj te moralitete in tudi še vedno protagonist uprizoritve fant, ki zatava v hudičevo krčmo – Lazar.

Uprizoritev se začne po logiki “vsi vse” (prav tako so vsi nastopajoči ves čas navzoči v igralnem prostoru), dokaj hitro pa v škornje glavnega junaka vstopi Stane Tomazin, ki kot Lazar ter kasneje Lazarus postane nekakšno vodilo skozi dramaturgijo predstave, saj v nasprotju z ostalimi ne prehaja med dvojnostjo performativa in dramske igre. Tomazin stopi v rumene poštarjeve čevlje in s tem postane revež, ki je zaznamovan s svojo neumeščenostjo in nenehnim tavanjem od hiše do hiše, na katere je naslovljena množica pisem. Tomazinovo utelešenje Lazarja, ki hrepeni po iskanju lastnega smisla s projiciranjem ter iskanjem drugih možnosti sebe in lastne identitete v prihodnosti, je zaznamovano predvsem z mehkim prehodom in iskanjem slehernika v sebi, saj edini vleče konstantno linijo razvoja dramskega lika med uprizoritvijo, ki se nenehno lomi. Tako smo priča njegovim lastnim poskusom domišljije, kaj bi, če bi bil bogat. Njegova linija pa je najjasneje artikulirana z mislijo: “Če bi bil nekdo drug, ne bi bil več jaz.” Ta se jasno navezuje na Hudičevo zahtevo po tem, da se Lazar odreče svojim spominom (preteklosti). Navkljub Tomazinovemu prehajanju med dvema stvarnostma pa se zdi, da se njegovi liniji ne uspe otresti žanra moralitete, in Lazar ostaja figura nauka, ki svojo stisko uprizarja razmeroma plakativno in mu je uprizoritveno ne uspe poglobiti v dialogu z občinstvom (Lazar je namreč od gledalcev najbolj ločena figura).

Ta nastavek v glavnem protagonistu pa jasno začrta tudi način obravnave preostalih figur. V tem se s podobnim problemom sooča tudi Eva Evica, Hudičeva sopotnica, ki v sodobni gledališki perspektivi s seboj nujno nosi preizpraševanje lika ženske kot žrtve (bela kombinežica, črna kombinežica, ampak vsekakor kombinežica) in ženske kot najmočnejšega orožja za spreminjanje moške volje. To skuša uprizoritev problematizirati v kratkem izstopu Nike Rozman, ki kritično izpostavi status ženske, ki je zaznamovan z nežnostjo, magično “žensko energijo” ipd., a na koncu monolog izzveni in na žalost ostane neumeščen – predstavi ne uspe jasneje odpreti problema ženske pozicije. Lazarjevo odločitev, da dušo proda Hudiču, pospeši njegovo hrepenenje po Evi, saj ga skuša Evica prepričati z erotičnim plesom. Evica je tako vpeljana kot objekt poželenja, oboževanja (Kakšno bi želeli? Blond, rdečo, črno?), njena fantazma pa se razčleni skozi razdvojenost med Niko Rozman in Katarino Rešek Kuklo. Prva je nosilka problematiziranja s položajem Evice v zgodbi, druga pa zavzema bolj simbolno mesto vesti kot podoba dekleta na oknu, ki s krvavimi ustnicami sprašuje Lazarusa, kako daleč bi bil pripravljen iti v svoji fantaziji, vendar na koncu tudi sama izpljune žrtev, ki naj bi ji bila pripisana. Lazarusova vest, ki preži nad njim, ga na koncu pripelje do umora Evice (lastne vesti) in tako do vrnitve v starega, nepomembnega in revnega Lazarja.

Vse to se dogaja pod budnim očesom nosilca luči Luciferja, čigar vlogo v večjem delu prevzema Nejc Cijan Garlatti. Hudič je tokrat nekakšen konferansje – je tisti, ki svari pred nevarnostjo in je nevarnost sama, a hkrati prvi topli pozdrav v krčmo in lik, ki vsekakor deluje izjemno človekoljubno. V ustvarjanju performativnega okvirja, prijetnega vzdušja in družabne atmosfere nas Lucifer popelje najdlje v občutenju skupnega doživetja. V tem se izpelje tudi zelo dobro razčlenjen kontrapunkt, ki Hudičevo linijo pelje izrazito nezločinsko. Vendar ostaja njegova pozicija v dramski strukturi nejasna in bolj v funkciji “master of ceremony” ter je tako nezmožna postati most med občinstvom in Lazarjem. Ko predstava skupaj z Lazarjevo smrtjo za trenutek umre oziroma čaka na prerojenje, Hudič pa sam v svoji konvenciji naredi performativni izstop (kaj bi si želeli vprašati Hudiča), gledalec ostane le to: gledalec.

Strnišev lik Luciferja je zaznamovan z večnim življenjem in hrepenenjem po smrti, ki bi ta cikel prekinil. Zdolgočasena od nebroja duš, ki romajo k njima, si Hudič in Eva želita prekinitve svojega dolgočasnega poklica, ki pa je na koncu, podobno kot tudi Lazar, ne dosežeta. Vsem trem likom (Eva, Lazar, Hudič) je torej skupno hrepenenje po drugačni prihodnosti, ki ga nezmožnost izstopa in cikla življenja le še podpihuje. V tej nezmožnosti pa je vseeno treba iskati distanco, ironičen pogled na samega sebe ter trenutke za komedijo, kakor jo poskuša iskati tudi uprizoritev. Žabe so torej obred, ki napoveduje pretresljiv in nevaren pohod skozi nesmiselno krožno strukturo življenja, vendar ne zmorejo izhoda iz tega kroga. Na koncu so še vedno predvsem moraliteta, ki nam jo ponudi Lazar v svojem zmotnem povišanju na podlagi izboljšanja finančnega položaja. Uprizoritev tako želi ustvariti lokal, iz katerega bi zvečer vsi skupaj izstopili s skupno zgodbo, a ji ne uspe preseči obteženosti z osnovno predpostavko, ki gledajoče ločuje od nastopajočih.

Predstava nas torej prepusti premlevanju duše, ki mu (za zdaj) še ni videti konca, s čimer se pomirjeni lahko odpravimo v naslednji lokal ali pa še naprej kot žabice (duše umrlih) skačemo v Hudičevo košaro, iščoč drugo možnost izhoda.