Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe

Žabarski eksistencializem v 21. stoletju

Tokratna uprizoritev Strniševih Žab gledališke trope kabareja in podrto četrto steno uporabi dokaj neambiciozno, kar pa še ne pomeni, da neučinkovito. Poševno postavljena pista, ki se razrašča iz odra v prikladno intimen prostor Sindikalne dvorane Stare elektrarne (relikta Strniševih časov), ustrezno (obrabljeno) jugopohištvo iz Strniševega obdobja in razmeroma mehka, a dokaj domišljena osvetlitev, skupaj z bendom v ozadju, niso kakšna scenska inovacija, a gradijo vzdušje. Tudi razstavljena zelenjava, ki jo lahko grizljajo obiskovalci, kisle kumarice, pa priboljški v obliki slanih prestic in čipsovih paličic, lahko delujejo nekoliko neposrečeno, a v bistvu površina kumaric spominja na žabjo kožo, priboljški pa na imaginacijo socialističnosti.

Zdi se, da nova uprizoritev ne prinaša nič drastično novega v razumevanju Strniševega besedila. Ne gre za revolucionarno priredbo. Vendar je drama sama tako močna, da ima izjemno prepričevalno moč. Še več, lahko bi rekli, da predstavo naredi, brez dvoma je njeno lepilo in celovita osmislitev, za katero bi težko rekli, da mu predstava preveč doda ali odvzame. Prav zaradi svoje umetniške moči pa je besedilo mogoče tudi danes razumeti kot znova sodobno, če ne aktualno – uporabljam distinkcijo, ki jo nekje uporabi Miklavž Komelj, po kateri je sodobno onkraj očitnosti veliko bolj vpeto v svoj čas kot aktualno. V svetu identitetnih politik, čiste imanence in enodimenzionalnosti Žabe vstopajo z globokim eksistencialnim premislekom, ki je za povrh še navezan na transcedentalno krščansko izročilo – in to ravno v adventnem času.

V tem pogledu je zanimivo poskusiti interpretirati dodatek Eve, demonske pomočnice Luciferja. Potem ko naivnega – a zato nič manj odgovornega – Lazarja pripelje do tega, da v erotični strasti izgubi svojo dušo in naredi samomor, izbruhne s feminističnim dodatkom, ki ga lahko razumemo kot komentar drame. Kritika leti na upodobitev tipično dvojne, nežno-fatalne vloge ženske, ki jo je Eva sita, sita tisočletnega mita, ki si jo podreja, tako sita, da ne pristane več na očitke po histeričnosti, s katero bo prenehala šele, ko naredi ratatata. Ne da bi želel polemizirati z bojem za ženske pravice, a se težko ognem opažanju, da gre za tipično politično naziranje našega časa. Zdi se, da različne skupine ljudi držijo vsaka svojo vrv, obešeno na zaprto nebo, in vsaka se opira na globoko zakopano zgodovino zatiranja, zaradi katerega je vsaka zase v zoperstavljenosti z drugimi prepričana, da je upravičena do agresije. Gre seveda za identitetne politike, ki so utemeljene na negativnem uresničevanju lastne identitete skozi zgodovinsko upravičenost v želji po dokončnem, apokaliptičnem obračunu – čeprav so vse v svojem bistvu, tudi če so cerkvene, sekularne. Potujimo ta diskurz s primerjavo, ki se bo marsikomu zdela provokativna. Srbski nacionalizem se je v devetdesetih opiral na idejo večstoletnega zatiranja Srbov, in če bi takratnemu mlademu srbskemu nacionalistu rekel, da je histeričen, bi se najbrž odzval enako – po stoletjih zatiranja najprej ratatata in potem konec histerije. Strukturne sorodnosti gredo še dlje; podobno, kot se tu zgodi mini revizija Strniševega teksta, je bil tudi takratni nacionalizem obseden z revizioniranjem (ki torej ni bilo samo mini dodatek). Seveda, v tem, kar govori Eva, najdemo resnico, res je tudi, da so bili Srbi zgodovinsko deležni (tudi neznansko grozljivega) zatiranja. A kar je identitetnim politikam skupno, je ravno ta strast po dokončnem obračunu, ki se napaja pri globokem občutju viktimiziranosti. To je značilno tako za leve kot za desne; in v tem, da onkraj tega implicitnega skupnega imenovalca ni mogoče najti prostora za previdnost, ki predhodi ratataju, je nekaj demonskega, skrajno zavajajočega, nekaj, kar je v totalni bližini videti kot totalna razlika. Zato je nadvse prikladno, da komentar v predstavi izreče demonska sila, in tudi zato ga lahko interpretiramo dvoumno. S tega vidika je morda posrečen.

Ravno navadnost demonskega, ki je globlja od vsake konkretne ideologije, je bistvena tema Strniševega besedila in biblijske zgodbe, ki jo slovenski klasik obdela v modernem kontekstu, in ne samo to – v izrazito lokalnem kontekstu. Ljubljansko barje lahko razumemo tudi kot območje slovenskega nezavednega, na katerem prikladno v drugi svetovni vojni poteka bistvena poteza gverilskega odpora proti nacistom; podobno, kot Lazar tam prečka reko smrti, so tudi ilegalni bojevniki tam prečkali stanje okupiranosti in vstopali v območje tanatosa, ki je bil prisoten v žrtvovanju za osvoboditev. Lahko pa bi rekli tudi, da se od Strniše do danes v Ljubljani ni dosti spremenilo. Vsaj če sodim po svojem občutku, po katerem me je vzdušje predstave, skupaj s svojim meta elementom, s svojim postmodernim samozavedanjem, spomnilo na današnje nihilistične ljubljanske zabave mladih in manj mladih. V tem primeru – če nekoliko revidiram začetno opažanje – se nastop Kukle kot glasbene glasnice nekaterih družbenih skupin mlade Ljubljane zdi kot simptomatičen in smiseln dodatek.

Pohvaliti velja dobro igro Nejca Cijana Garlattija, Nike Rozman in Staneta Tomazina. Obraz Cijana Garlattija, v katerem najdemo nekaj tako lepega kot nevarnega, je nadvse primeren za upodobitev Luciferja v vsej njegovi dvoličnosti, seveda ob dobri interpretaciji vloge. Prav tako se Stane Tomazin s svojo interpretacijo naivnega Lazarja odlično spoji z lastno pojavnostjo, Nika Rozman pa z nekakšno – kaj hočemo – asertivno ženskostjo dobro odigra Evo. Vsi trije so se dobro znašli v intimnem vzdušju s podrto sceno, ki večkrat prinaša tudi načrtovano in improvizirano interakcijo z občinstvom – nekajkrat tudi z mojo grickajočo in zablebetano malenkostjo, ki je sicer sedela v prvi vrsti, pozneje pa slišala komentar iz zadnje vrste, ki je izpričeval neartikuliranost govora. Morda je šlo v tem primeru za akustiko prostora, kajti sam takšnega vtisa – resda v omenjenem privilegiranem položaju – nisem dobil.

Predstava ne vrže na rit, a je gotovo vredna ogleda.

P. S.: Mimogrede, v Bosni in Hercegovini so uprizorili predstavo Žaba, ki je imela izjemen uspeh in so po njej leta 2018 posneli film. Ta prav tako brska po diaboličnem v človeški duševnosti v enotnem zaprtem dogajalnem prostoru z religioznimi konotacijami. Ime česa, če česa, je žaba?