Jan Rozman: MEMEMEME

Narcis v morju všečkov

Predstava se je na videz ustavila. Plesalci so se kot v upočasnjenem posnetku gibali po odru. Minuto, dve, nato pet … se ne zgodi skoraj nič. Samo zelene postave so nežno valovale pred belim ozadjem.

Pogledoval sem po občinstvu in oprezal za prvo modrikasto svetlobo zaslona, ki bo osvetlila zdolgočasen obraz. Minuta, dve ali pet je danes veliko pozornosti. V prvem delu predstave so jo do zadnje sekunde ugrabili nastopajoči, njihove grimase, ples in besedilna sporočila. Zdaj pa smo bili gledalci pred izbiro. Kateremu FOMO podleči? Ostati s pogledom na odru ali izrabiti trenutek nedogajanja za hiter obrok elektronskih dražljajev?

Prva odločitev – ostati s pogledom na odru – je bila vsekakor smiselna. Naslov predstave Jana Rozmana Memememe namreč združuje dva ključna motiva internetnega družabnega življenja: obsedenost z JazJazJazJaz in kulturo mema, pri katerem je za razumevanje sporočila pomembna vsaka podrobnost ali referenca.

Plesalci se najprej posvetijo Jazu – iskanju načina, kako se kar najbolj izzivalno in sproščeno spogledovati s kamero mobilnika ali napisati udarno besedilno vrstico. Vendar predstavljanje Jaza na spletu ni zares spontano, saj je treba za uspešno pridobivanje pozornostnih točk – všečkov in delitev – dobro poznati žanrska pravila. Ta niso nikjer zapisana, vendar se uporabniki družabnih omrežij zelo hitro naučijo, da vse fotografije in videi niso enako uspešni. Sproščenost je nagrajena, dokler smeha ne zamenja posmeh. Iskrenost je kul, če ni preveč naivna. Zaljubljenost je prisrčna, kadar se ne zdi obupana, žalost pa je znosnejša s ščepcem (samo)ironije. Nekatere vsebine zato prejmejo več pozitivnih odzivov, druge ostanejo spregledane in jih zakoni družabne evolucije izločijo iz prihodnjih objav.

Potrebo po uprizarjanju sebe v vsakdanjem življenju je pred več kot šestdesetimi leti podrobno opisal sociolog Ervin Goffman. Že tradicionalni fotografski albumi razkrivajo, na katerih fotografijah so se portretiranci najbolj približali svoji želeni estetski in družbeni podobi (so si »bili všeč«). Toda internetna družabna evolucija je v naše samopredstave uvedla merjenje učinkovitosti, ki so ga doslej poznale samo tovarne in podjetja. Vsako dejanje je merljivo. Vsak klik ali odziv je mogoče prešteti in prodati.

Plesalci v Memememe nazorno prikažejo vse stopnje novega samoprodukcijskega procesa. Posamezniki pred telefonsko kamero igrajo vnaprej izbrane vloge, se opazujejo na zaslonih, vživljajo v pogled opazovalca in se sproti prilagajajo odzivom. Na spletnih družabnih omrežjih se zato oblikujejo in ponavljajo podobe, ki so najbolj všeč drugim. Vase zaljubljeni Narcis, ki se je nekoč utopil med občudovanjem lastne podobe v vodnem odsevu, bi zato na spletu najbrž utonil v neskončni povratni zanki všečkov in komentarjev – človeških ali strojnih.

Najuspešnejši narcisi so postali vplivniki. Najuspešnejši vplivniki lahko upajo, da bodo postali memi. Memi pa so, ironično, anti-narcisi, saj v memu dejanski posameznik postane nepomemben. V številnih najbolj razširjenih memih nastopajo neznani ljudje ali priložnostni fotomodeli iz spletnih fotografskih knjižnic. Ko je madžarski elektroinženir András Arató na facebooku objavil družinske počitniške fotografije in pritegnil pozornost nekega komercialnega fotografa, ki je iskal obraz za reklamno kampanjo, je nehote postal »Hide the pain Harold«. Oseba, ki jo kot utelešenje mema vabijo na konference in prepoznavajo povsod po svetu. Kar bi se lahko zgodilo tudi plesalcu v Memememe, ki je postal med prikazovanjem besedilne izpovedi v spletnem klepetu nekakšen živi emodži. Mimična (in memična) grimasa, ki pomaga brati sporočila, da jih ne bi narobe razumeli.

Branje memov je podobno dekonstrukciji avantgardne poezije. Na pomenske odtenke lahko vpliva vsak simbol, pisava, znak, animacija ali uporabljena glasbena podlaga. Razvozlavanje mema zato prinaša podobno zadovoljstvo kot razumevanje šale, saj zahteva skupno izkustveno polje in poveže tiste, ki se nasmehnejo. To so uspešno izrabili tudi ustvarjalci predstave. Občinstvo se je odzvalo vsakič, ko je slišalo kulturno referenco (glasbo), prebralo svojega najstnika v delu spletnega klepeta ali se prepoznalo v dogajanju na odru, četudi je bilo namenoma pretirano in karikirano. To kaže, da je postala potreba po spletni pozornosti enako razumljiva tudi tistim, ki jih je sredi prejšnjega stoletja opisoval Goffman in ki pri uprizarjanju sebe morda še uporabljajo drugačen jezik. Jaz, namesto JazJazJazJaz.

Pričakovanje zaključnega sporočila je bilo v zadnjem delu močnejše od radovednosti, kaj se je v pretekli uri spremenilo na družabni časovnici. V dvorani se ni do konca predstave prižgal skoraj noben zaslon, kar je najbrž mogoče razumeti kot novodoben poklon nastopajočim. Pa tudi upanje, da so postale tehnologije družabnosti po ogledu za odtenek manj samoumevne.