Jan Rozman: MEMEMEME

»Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza«

Kdo je koncept in kdo je odgovor?  Kdo je živa fraza in kdo pojem? Vse to je »meme«. In kaj vse zajema »meme« v »MEMEMEME«? To nam razkrivajo štirje performerji (Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković) v koreografskem delu Jana Rozmana z naslovom »MEMEMEME«. Plesalci združujejo avtodestruktivne vedenjske vzorce z repeticijami, ki jih kakor spekter impresij projicirajo v zunanji svet. Posledično se memi rojevajo nenehoma. Vedno in povsod.

Vsaka gesta in vsak gib v predstavi sta bila del celote. Ta je bila razkrojena na tisoče mikrodelcev in njen čar je bila nesmiselnost. V nekem trenutku ni bilo nikakršne potrebe po smiselnosti. Absolutna nesmiselnost je performerja zapeljala v spontano gibanje, obdano s primesjo emocij, ki so se skupaj s telesi zlivale v eno »dejstvo«. Mi, gledalci, smo bili ključni dejavnik, da smo videno pretvorili – vase. Vsak je to storil na lasten inovativni način, posledično so v nekih trenutkih nastale različne neme impresije.

Gib performerjev je bil natančno izdelan; tekel je v obliki toka od enega performerja k drugemu. Pretočnost je gib pripeljala do točke, v kateri so se začele rojevati pestre repeticije. Te se nikoli niso vlekle v skrajnost, ampak so vedno imele omejitve. Čas njihovega trajanja je bil odvisen od posameznega performerja, vendar se dolgotrajno ponavljanje same repeticije ni nikoli zgodilo zavestno. Gibe je bilo mogoče uzreti iz različnih zornih kotov. Neposredno projiciranje na platno (video: Vid Merlak) je omogočalo dogajanje videti drugače, saj se je določen performer lahko naenkrat pojavil na dveh projekcijah naenkrat in njegovo telo je bilo vidno z različnih strani. Videne so bile tudi skrite potankosti, razkriti različni vpogledi v prezentnost performerjev. Med ogledom predstave se mi je pojavilo vprašanje o smislu njihove obrazne ekspresije. Zunanji in notranji fokus v predstavi sta se ves čas izmenjevala, izrazitejši je bil zunanji. Obrazne ekspresije so bile dodatne finese, ki so imele simbolni družbenokritični pomen. Medsebojni odzivi performerjev so delovali tako raznoliko, da nisi imel občutka, da bi en performer nase preslikal izraz drugega, z ekspresijo pa so včasih segali v patetičnost.

Oder je simboliziral bazo, v kateri so plesali štirje »organizmi« in kjer so potekali raznoliki komunikacijski, variacijski, mehanični, estetski in internetni procesi. Organizmi performerjev so »procese«, ki so jih izvajali med sabo, kombinirali do konkretnega ravnovesja. Oder sem videla kot mrežo, prepredeno z veliko nitmi, te so se povezovale v celosten medsebojni sklop, ki je deloval imaginarno. Akcije performerjev so potovale po nitkah, prav tako tudi njihove reakcije. Pred nami se je odprl popolnoma nerealen svet, poln programiranja in digitalnosti. Zeleni kostumi so spominjali na sloviti »green screen«, znan kot nujni »rekvizit« današnjega medijskega prostora. Ideja vključitve inteligentne tehnologije je tako delovala nadnaravno; kot da se je realnost prepletla z nerealnim. Nadnaravno je deloval tudi del, v katerem so performerji belo platno raztrgali in se osvobodili prevladujočih digitalnih sil. Kose platna so zmečkali in si jih dali na glavo. Za boljšo kompaktnost so uporabili lepilni trak. Njihove glave so tako postale dvakrat večje, gibanje pa anorgansko, s pridihom tujega, neznanega. Kot možni so se razprli novi načini gibanja; gledalci smo hkrati spoznavali tuje in odkrivali novo. Začela sem izgubljati stik s predhodno postavljeno celoto, saj sem bila postavljena v novo. Nov vidik gledanja je pokazal potencial, ki bi ga lahko koreografsko tudi sama razvijala, saj sem prepoznala potentnost, na kateri bi lahko gradila. 

Stvaritev »MEMEMEME« vidim kot povezovanje novega, neodkritega sveta z današnjim, znanim svetom. Le z inovativnostjo in radovednostjo lahko spoznavamo še neodkrito. Ali si upamo prestopiti robove, ki nas omejujejo? Kako lahko gremo čez lasten rob?

Odgovora ne poznam, v svetu ustvarjanja ga moraš poiskati sam!

*evil laugh*