Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti

Dobro jutro

Gledališče Barbare Novakovič drsi mimo nas, polbudnih, v tretje desetletje, in ime mu je Muzeum, kot da bo tu večno in da se nikamor ne mudi, božji mlini pač meljejo počasi, in kot da je zakladnica svetovne umetnosti s Svetim pismom vred nekaj povsem efemernega spričo pošastne prekarnosti in kot da zaledno predelovanje robe iz zakladnice s pomočjo vrhunskih kolegov zarotnikov poteka neprekinjeno, za nas pa tu in tam vznikajo predstave formule, recimo Oblike, krajine in pošasti, ki jih lahko obudi le spanje in so podlaga za asketsko potovanje, za katero je potrebnih le par scenskih pritiklin in naborkov, vse, vključno z gibom, pripovedjo in likom Barbare Ribnikar pa je tako odmerjeno, tako zadržano, da je že skoraj nevpadljivo, da pomislim, kar spi na lovorikah, Greenaway, ti pretencioza stara, manj je več, in to, kar gledamo, je vendar nova klasika, pa še to, saj res, medtem ko se v kulturni industriji razmetava s političnostjo, se tu, na njenem obrobju in prosto po Flakerju, vrši Muzeumova "revolucionarna konservacija" umetnosti.