Maja Delak: Samo za danes

Sinestetični razlom skladnosti

Samo za danes, plesna predstava, ki je utemeljena na improvizaciji, naključnem zaporedju vlog in razmerju med kolektivom ter posameznico, skozi gib in šum uprizarja meje kolektiva, telesa in zvoka. Pet plesalk, Anja Bornšek, Maja Delak, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar, je uprizoritev v soboto, 17. novembra 2018, začelo s poudarjeno kolektivno noto. Vendar kolektiv ni bil skup posameznic, temveč nedoločljivih, amorfnih, a še vedno nekako organskih predsubjektivitet, organizmov oz. spojin, ki jih predstavljajo telesa plesalk. Ta se dvignejo nad družbeno in individualno pojavnost telesa ter postanejo telo samo, onkraj ustaljenih dihotomij na telo-dušo, telo-osebnost, telo-funkcionalnost. Ob šumeči glasbeni podlagi Luke Prinčiča se spletajo in blago premikajo kot skupek bakterij ali molekul. Pri tem je posebej zanimiva vloga udov, ki ves čas štrlijo, a se vseeno zdijo povsem usklajeni s skupkom, ki se počasi, a neutrudno premika po odru. Udi posameznik plesalk, kot izrastki središča telesa, pri tem postajajo udi celotnega skupka, nekakšne migetalke ali tipalke. Ob Prinčičevi podlagi, v kateri se spletata organski in digitalni šum, se zdi, kot da bi bil prizor na odru prav lahko nekakšna antropomorfizirana podoba pod mikroskopom ali pa obratno, da so se ljudje spremenili v mikroskopska bitja oziroma druge mikroentitete. Ta formacija vztraja precej dolgo in gledalca vpelje v užitek opazovanja gomazenja, ga vpije in v prostoru vzpostavi meditativno vzdušje. Morda je to posledica pojava, ki ga je opazoval Freud, namreč gona smrti, ki ga zaznamuje želja po raztopitvi v anorgansko, koncepta, ki ga je Lacan pozneje obrnil v drugo smer. Ali pa deleuzijanskega nekega življenja, nekakšnega predsubjektivnega življenja Dickensonovega lika, ki se iz nezavesti zbudi sredi neznanih ljudi, ki mu želijo pomagati, ne da bi vedeli, kdo so. V tem delu se zvok in gib odlično družita in v veliki meri je mogoče povleči vzporednice z improvizirano glasbo, ki pogosto gradi na pihu, ustničnih zvokih, slini, nenadnih pokih, ki se v freejazzovski zasedbi družijo v meditativno zvočno sliko, znotraj katere se začne raztapljati subjektivnost – podobna občutja lahko najdemo tudi v jezikovni in številnih modernističnih ter avantgardnih pesniških praksah.

V ta mali raj predsubjektivnega se v nadaljevanju ne vrnemo več. Formacija se vedno znova razbija, plesalke se ločujejo od skupin, skupine pa postajajo manjše, včasih dueti. Oder se geometrijsko razdeli, vstopimo v novoveški univerzum, v katerem smo vedno najprej subjekt in so objekti vedno za nas. V tem se, simptomatično, šumeča glasba premeša s popom, tem vrhuncem komercializirane subjektivacije, iskanja identitete in izraznega avtenticizma. V predstavi zasledimo elemente blage ironije. V nasprotju s pričakovanjem sodobne subjektivnosti, ki v umetnosti nenehno išče skladnost, nepretrganost, tok ugodja, se podoba-zvok na odru večkrat razbijeta, razlomita in s tem kažeta na razpoke v uveljavljeni percepciji oziroma na njune pozabljene, zanemarjene diskontinuitete. S tem postane vprašljiva sama ideja skladnosti, ki jo imata naš čas in mainstreamovska estetika enkrat za vselej razčlenjeno. Zdi se, da vsak poskus geometrijske formacije zahteva poseben napor pri zanemarjanju presežka, tistega, kar mu uhaja. Plesalke vsakič znova stopajo z odra in se nanj vračajo ter poskušajo znova ter s tem ustvarjajo reze v gledalski izkušnji, ki se ne morejo zaceliti.

Celotno predstavo pozornost vzbujajo odrski materiali, belina, s katero je horizontalno in vertikalno prežet oder. Njeno barvno čistost moti materialna hrapavost. Enako je, ko se čez to razporedi črn trak, pri katerem lahko vidimo na videz moteč tulec, okoli katerega se trak ovija. Trak prav tako čez oder ni razpet v pravilni črti. Tudi tu se zdi, da je učinek skladnosti prevprašan in znova se pojavi nekakšna sinestetična izkušnja, ki tokrat ne povezuje dveh čutov, temveč dva modusa vida, barvo in obliko.

Predstave Samo za danes ne moremo misliti brez občinstva, kakor tudi ne brez njenih kontigenc, nesmislov, praznih mest. Prav ti seveda gestaltovsko izzivajo gledalčevo pozornost in ga silijo k poskusom mišljenja improviziranih gibov: ti sami pa so mišljenje, prav kolikor so gibi, kolikor so telesa in spontanost (pri čemer seveda ni mogoče jasno razločiti spontanosti od porajajoče se taktike). V tej celoviti, nepogrešljivi izkušnji Samo za danes kaže na aktualnost improvizacije, ki je toliko večja, kolikor manj ljudi je, ki so jo pripravljeni spremljati. Z razmerjem med spontanostjo in gotovostjo pač lahko povežemo tudi najbolj žgoče politične probleme sodobnosti, ki se ujemajo tudi z razmerjem med strahom in solidarnostjo.