Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona

Preživetje teleologije

Antigona je, vsaj v sodobnih interpretacijah, zaznamovana z nečim, kar koncept Walterja Benjamina imenuje božansko nasilje. Pojasnjeval ga je s primeri stavk: obstajajo stavke, ki so odprte za različne kompromise, kamor prihajajo socialdemokratski politiki, pri katerih delavci želijo izpogajati majhne koncesije. Obstajajo pa tudi splošne stavke, ki ne dopuščajo nobenega pogajanja, ki zavračajo obstoječe institucije, politični in ekonomski red v celoti: te stavke so v svoji zavrnitvi tako radikalne, da imajo možnost ponuditi podlago za preobrazbo sveta in uvedbo novega reda. S svojo odpovedjo so nasilne do obstoječega: njihovo nasilje je božansko nasilje. Podobno je z Antigono, ki po smrti brata tega želi pokopati; ne zanimajo je navade, zakoni, nasveti in prepričevanja. Onkraj vsakega sprejetega pravila svojega okolja brata pokoplje in njena želja je tako velika, da raje umre, kot da tega ne bi storila. Podobno kot stavkajoči delavci stavijo na vse ali nič, popolno obubožanje ali revolucijo, je tako tudi z Antigono, za katero preostaneta samo možnosti smrti ali bratovega pokopa. Misel jo je povzdignila v heroino, v princip, ideal. Udobno nameščeni misleci, ki sami pogosto stojijo na strani obstoječega reda, pridigajo o Antigoni.

Matija Ferlin je v svoji uprizoritvi kanonskega dela, se zdi, storil potreben korak naprej. Tekst drame v angleščini poslušamo na desni: prebran je dokaj monotono, z enim glasom. Medtem pa se na odru začne tavanje Antigone, konkretne, utelešene osebe. Kriči, njen obraz je spačen, vendar iz nje ne prihaja glas: namesto nje govori rahlo zdolgočasen glas tradicije, samoumevnosti. Okoli nje so razporejeni artefakti opustelega sveta. Lesene klade, vojaška čelada, enostavna kopja, stol in tako naprej. Ta svet je svet Antigone po smrti brata, po njeni odločitvi za pokop in po dejanskem pokopu. Lahko ga razumemo tudi heideggerjansko, kot pomenonosno mrežo pojavov za nas, v katere se umeščamo kot bit-v-svetu, kot povezan sklop stvari, znotraj katerih se umešča in le tako lahko obstaja naša zavest in skozi katere se počutimo doma v svetu. Vendar te stvari za Antigono izgubijo pomen. Medtem ko se tekst vrti, Antigona predmete "žnara": v njih ni nič uporabnega; ruši jih, premika, si nadene čelado, se nesmiselno sprehaja, a vse te stvari zanjo ostanejo prazne, neuporabne, brez pomena. Ne uspe ji zakričati – ali pa morda uspe in je zgolj ne slišimo – ker je ni več v tem svetu. Žižek bi to stanje najbrž imenoval stanje med dvema smrtma in ga povezal z lacanovsko interpretacijo gona smrti kot revolucionarnega gona. Vendar pa gre spet za neko reprezentacijo njenega lika, reprezentacijo klasike, na odru pa imamo reprezentacijo konkretne osebe, ki je Antigona, brez teksta; tudi njene dele dialoga govori nekdo drug, v kontrastu z njeno kalvarijo. Ferlinova uprizoritev Antigone na tej točki preseže vsako razpravljanje in z gibom-mislijo ter molkom klasiki povrne življenje, umetnosti pa neko mero avtonomije.

Šele smrt protagonistke omogoči propad starega reda in institucij. Pravzaprav je prav njena smrt, njena žrtev potrebna, da se simbolni red sesuje ... Sledi uničenje kraljevske družine Kreona, ki zasede prestol po smrti Antigoninih bratov, in s tem propad novega kralja. Na sceno stopijo novi liki, ki pa so očitno še vedno Antigona: Ferlin ne spremeni svoje oprave, ne zamenja lasulje. Kot da Antigona s svojo žrtvijo, onkraj življenja – če se znova navežemo na Žižka – upravlja dogajanje. Zdaj pravzaprav zastopa vse like, je ime in telo vsega nadaljnjega razpada. To se zdi v delnem kontrastu s prvim delom predstave, kjer Antigona ostane brez glasu, in onkraj predstav o junaštvu preprosto životari: tisto ni junaško in epsko trpljenje, temveč samo životarjenje. Zdaj pa se zdi oživljena in z izjemno močjo v svojih rokah. Res je, da izvirni tekst ne ponuja veliko možnih drugačnih interpretacij, a morda bi bilo vznemirljivo videti, da bi Ferlinova uprizoritev nekako nadaljevala demitizacijo z začetka predstave, da se zrušenje kraljevskega prestola ne bi res zgodilo –tu, denimo, obstaja možnost nadaljevanja, ki v tekstu ni prikazano. Kajti gre za staro teleološko zgodbo: nekdo začne živeti po svoji smrti, tako kot Prešeren, če se navežemo na tragičnega junaka iz tukajšnje zgodovine. Vendar Prešeren ne zruši reda, ki ga je izločal, temveč se red po njegovi smrti prilagodi neizogibnosti njegovega lika in izvaja izločanje z novimi sredstvi, nastane prešernovska struktura. Če se navežemo na Benjamina, lahko prav tako spomnimo, da prave revolucije še nismo dočakali. Morda božansko nasilje vendarle ni tako božansko. Morda sta Antigonin in komunistični mit preživeta in živita samo še v umetnosti ter filozofiji –ali, z drugimi besedami, v kulturniški industriji. Tisto, kar je predstavljalo Antigonin nesmiselni svet, sklop brezpomenskih stvari, je na koncu samo pokopano, pokrito z veliko plahto. A kaj, če te stvari v resnici živijo naprej, so pozabljene in dobijo nove interpretacije z novimi generacijami in ljudstvi? Navsezadnje morda kot muzejski artefakti, kot obstajajo v resnici za nas.

Ferlinova uprizoritev Antigone je vsekakor izzivalna interpretacija drame, ki znotraj stereotipne recepcije zarisuje točke nečesa novega, naredi velik korak za dramo, ki pa je manjši za »človeštvo« – nekatere lastne zastavke bi morda lahko izpeljala v drugo smer, se izognila katarzičnemu elementu tragedije in razbila teleologijo. Seveda pa je ta kritika mogoča le na ozadju predstave, ki je v osnovi inovativna.