Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize
Notri in zunaj
Naslednje besedilo je nekje vmes med (osebnim) komentarjem in razmislekom o trenutnem družbenem stanju, napisano po (tokrat spletnem) ogledu uprizoritve Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. – ki je več kot primerna prispodoba za sedanje razmere.
Ne morem drugače
Dvorana Športnega društva Tabor, Ljubljana, 2016
Trojica ljudi v hermetično zaprtem prostoru. Zatočišče. Po njihovih reakcijah sodeč se zunaj godi nekaj kaotičnega, nepredvidljivega, celo nasilnega. Pomembno je le še golo preživetje. Notri = varno, zunaj = grožnja. #Ostajajonoter. Njihovo trdnjavo varnosti gradijo besede, besede, besede. Te so obrambno sredstvo, ščit pred zunaj. Polne so besednih figur, innuendov, metafor, referenc, ironije in sarkazma. Morajo besede, besede, besede – ne morejo drugače. Če bi nehali govoriti o takrat in tam, bi zunanji svet tukaj in zdaj porušil zidove varnega zavetja. Odtegnitev od zunanje grožnje pa je vitalnega pomena – vsak mora negovati ta prosti tok besed, ki jih zaznamuje impulzivno prehajanje med temami, s katerimi ustvarijo vzdušje, ki spominja na Beckettovo podeželsko cesto z drevesom. Govorijo in izražajo svoja mnenja, poglede, teorije, prepričanja o politiki, družbeni ureditvi, o razvoju človeka od primata do homo sapiensa, o katastrofi in umetnosti. Ne minute, ure samih besed, ure govoričenja o pomembnih nepomembnosti – ker gre ne nazadnje za mnenja, s katerimi bi lahko spremenili svet. Govorijo, ker je to edino, kar še lahko. Nakar sledi:
“Zdelo se vam bo, da se vse skupaj dogaja v prihodnosti, ker bomo omenjali neke dogodke, ki se v resnici niso zgodili, na primer da so v centru Ljubljane zaprli nekatere trgovine, da na tržnici ni več Odprte kuhne, da je kultura praktično izginila s programov TV Slovenija. Najprej Panoptikum, nato Studio city in da je oblast prevzela neka skrajno desna skupina fundamentalistov …”
“Whats the point, če pol vsi umremo?”
Ljubljana, 2020:
V centru je večina trgovin zaprtih. Na tržnici ni Odprte kuhne. Kultura ne izginja samo s TV-programov. Kaj je naslednje v tem zaporedju, je jasno.
#Ostajam(o)doma. Notri = varno, zunaj = grožnja. Vsi v svojih zatočiščih. Vsi smo si morali naš vsakdan preurediti, prerazporediti stvari, jih obrniti, kaj odvzeti ali na novo dodati na tak način, da občutek, da ima vse skupaj smisel, ne bo zbledel. Morda smo se ob tem še večkrat spotaknili ob “Whats the point, če pol vsi umremo?” kot sicer. Treba je bilo pač vzpostaviti prilagojen red stvari, ki neguje predstavo o smiselnosti življenja. Če si prej služil kruh, zato da si si nato na letnem dopustu lahko privoščil potico, ga zdaj pečeš sam. Z nečim se pač moraš zamotiti in v tem smislu ni nova ureditev nič drugačna od predkoronske.
Ko govorimo o predkoronskem času, govorimo predvsem o času malega morja možnosti in samoumevnosti. Če bi želel, bi se lahko vsak dan udeležil ne le enega gledališkega dogodka. Čisto vsak dan bi se lahko sprehodil do trgovine, tudi če ničesar zares ne potrebuješ. Morda smo v takšnem malem morju možnosti zaspali. Kako ne bi, ko pa je treba le, da se udobno namestiš na napihljivi blazini, ki jo polnijo tisti, ki ti postavljajo diagnozo osebnega manka in po visoki ceni prodajajo zdravilo – ki je kvečjemu sol na rano.
Nakar pa v svetu, kjer ni časa za dolgčas in kjer je produktivnost vodilo, pridemo do situacije, ko smo zaprti za štiri stene svoje občine, in to za dolgo. Morje možnosti se je izsušilo. Blazina pušča. Svet preplavijo tesnoba, klavstrofobija, občutek nezmožnosti in dobesedne brez-možnosti. Morda je v takšnem svetu zavedanje o neprestani razpoložljivosti dobrin edini pravi manko. Materialnih dobrin namreč ne primanjkuje zares, zunanji stiki so sicer omejeni, niso pa izničeni. Hrane je na pretek, toaletnega papirja pa tudi – če je pa kriza, se že znajdeš.
Ta občutek tesnobnosti, ki nas preplavlja, je morda samo zamaskirana nezadoščena potreba po tem, da mora biti življenje (a) zvrhan lonec možnosti, v katerem je vse vedno dosegljivo in na voljo ter (b) nenehno nasičeno z raznimi opravili, zaposlitvami in nedokončanimi nalogami. Skratka, potreba – ki ni prirojena, temveč privzgojena – po tem, da je naša pozornost ves čas preusmerjana na določeno zunanje sredstvo in da mora naše življenje v tem ostati nespremenljivo.
Če že ni možnosti, si jo pač ustvariš – mi pečemo kruh, protagonisti uprizoritve pa besedičijo o pomembnih nepomembnostih. A po določenem času se perspektiva (mora) zasuka(ti) – od globalnega k intimnemu. Tokrat so možnosti na strani rane, ki lahko začne svojo obnovo – novi brezstični svet morda prinaša možnost stičnosti s seboj. S stvarmi, ki so tik pred nami, s stvarmi, od katerih smo z zunanjimi sredstvi preusmerjali pozornost.
Če družbenogospodarska ureditev temelji na načelu preusmerjanja, se zatekanje v zasebnost lahko obravnava kot upor. Slednje je tudi misel, iz katere izhajajo ustvarjalci uprizoritve. Pomembnosti in veljave ne pripisujejo več diskurzu o globalnih temah, pač pa preusmeritvi na samega sebe. Bunker, v katerega so se zatekli, ima pri tem večpomensko funkcijo. Lahko ga beremo, kot da gre za polje globalnega, in tudi da gre za samosvoj, avtonomen organizem.
V uprizoritvi se namreč izriše jasna slika med zunaj in notri, slednji meji pa sta lahko dobesedni ali pa pomenita mejo med intimnim in globalnim, pri čemer je globalno pogojna grožnja intimnemu, umik noter pa zavestna odločitev in ne brezizhodno stanje.
Naj bo umik pobeg v zasebnost ali bunker, je to vedno nagonski umik z željo po samoohranitvi. Nekoč samoabsolutizirani človeček pa nazadnje ugotovi, da funkcionira po enostavnem, skoraj primitivnem principu “z dežja pod kap” in da ne more drugače – pa naj se še tako trudi.