Post-koronsko gledališče
Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen
*
Zdravo.
Berite slednje kot tok misli, občutij, vprašanj in šal. Dogaja se med, z mislijo po.
*
Gledališče je bilo, gledališče je in gledališče bo. Gledališče ne čaka po, gledališče se dogaja zdaj. Gledališče se ne bo spremenilo, gledališče bo preživelo takšno, kot je, in postdisciplinarno živelo naprej. Več sprememb je v politikah obstajanja. Gledališki nomadizem se je ustavil, rezidence v tujini niso več namenjene tujcem, rezidence bodo postale ulice. Mednarodni gledališki festivali pa bodo postali lokal(n)i. Najbolj razmišljam o politikah prostorov, odra in sob, politiki javnega in politiki intimnega. Kje, če nimam odra ali studia, sploh lahko obstajam? Komu ostaja prostor, prostor praznine, ki ga ima privilegij zapolniti? Poljska pisateljica Olga Tokarczuk v knjigi Beguni zapiše, da prav nestalnost, mobilnost in iluzornost pomenijo biti civiliziran. Potovanja in mednarodna sodelovanja, festivali in gledanje predstav tujih umetnikov v živo, vse to je amputirano.
Čas je, da spoznamo sosede.
V sosednji sobi kolega umetnik pripravlja predstavo, ki nazorno prikaže, kako se tiska pravi denar, s pravim tiskalnikom, povsem legalno. Naivno je preizkusil tudi skeniranje in tiskanje denarja z navadnim tiskalnikom. Tiskalniki imajo sedaj sistematsko funkcijo, pri skeniranju in tiskanju denarja prek natisnjenega denarja piše: money-maker. Za inspiracijo in raziskavo gleda film nizozemskega umetnika Renza Martensa »Enjoy Poverty«, ki uči revne, kako za denar izkoristiti svoj največji vir: revščino. Kolega umetnik se trenutno bolj ukvarja s tem, kaj umetnost napravi, kot kaj pove. Tako bo prva predstava takoj po, točno ta, z naslovom: We make money not art.
CUT.
Druga soba je prehodna soba.
Kolektiv amaterskih dataistov je sklenil, da bo uporabil informativen potencial arhivskih gledaliških predstav in s spleta prenesel vse predstave, ki jih ponujajo slovenski gledališki on-line krogi. Data iz izbranega vizualnega materiala bo tako s programom Max Jitter transformirana v zvokovne zapise. Misel jim nese daleč, pripravljajo namreč gledališki koncert, takoj po: data party prvega skupnega projekta vseh slovenskih gledaliških ustanov (ker pač po je treba medsosedsko stopiti skupaj).
Prevrtimo naprej. Aha, še malo.
Stop.
V tretji sobi se skušajmo prebrati. V tretji sobi so na steno pribiti trije zasloni, video je posnet v triptih obliki. Na zaslonu na varni razdalji pa se na kavčih v slogu italijanskega umetnika Bruna Munarija »Searching for comfort in an uncomfortable chair« Ministrstvo za gledališče sprašuje, ali bodo gledališča dovolj čista, razkužena in udobna, da bodo gledalci spet vstopili vanje. Blank. Video se ugasne, na ekranu pa se črno na belem pojavi napis: Finančna nagrada za predstavo, ki po krizi v gledališče pripelje največ ljudi.
*
Težko razmišljam o prihodnosti, vse to so bolj sedanjosti. Imam pa želje. Želim si, da umetnosti ne bi bilo treba nase prevzemati novih vlog v družbi, ker v družbi ne obstajajo institucije, ki bi to delo opravljale. Želim si, da umetnosti in umetnikov ne bi izrabljali. Želim si, da umetnosti in umetnikov ne bi pohabili. Želim si, da bi spet lahko maštali, le za mašto, brez funkcije. Želim si prihoda vesoljcev. Želim si, da bi bili po še bolj pogumni in da bi bolj kot politično gledališče ustvarjali gledališče politično.
Naslov zapisa sem si sposodila iz knjige Gledališče in njegov dvojnik Antonina Artauda: »Nismo svobodni. In nebo nam še vedno lahko pade na glave. In gledališče je bilo ustvarjeno, da nas tega najprej nauči.« Tega zapisa ne razumem racionalno, ta zapis razume telo. In to mi je v tem trenutku dovolj.
Zdravo,
soseda Lea
(Vir fotografije: the Guardian)